Zjutraj smo se odpravili na ogled zahodne obale Paxosa (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog) in prelepih sten. Še preden se zbudi NW. Mnogo Ionskih tokov je na W obalah strmih, nedostopnih. Najlepša in vredna ogleda sta predvsem Paxox in Lefkada (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog). Kefalonijo in njene prelepe plaže med prepadnimi stenami smo si ogledali s kopnega, s sposojenim avtomobilom. Visoke prepadne stene, turkizni zalivi ob vznožjih, divja obala. Kornatski klifi so v premerjavi s tem pravi pritlikavčki.

Paxos (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog), je eden najlepših otokov Ionskega otočja, s starimi oljčnimi nasadi in prelepimi zalive. Ponuja tri zaščitene lučice. Na severu zaprt zaliv ob vasici Lakka (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog), kjer je notranji  del zaliva precej plitev (2-3m), tako da so bark ez globjimi grezi obsojene na sidranje v prvem delu. Najbolj obljudeno je mestece Gaios (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog), biser otočka. V dolgem kanalu na NE obali je precej prostora za mediteransko vezanje, zaščiteno dobro, na mestnih obalah pa običajno precej gneče. Na jugu otoka je precej velik zaliv Mongonissi, ki je pravzaprav preliv med Paxosom in otokom Mongonissi.

Kopanje, malica, popoldanski postanek v zalivu Mongonissi, ki je sicer eno izmed treh sidrišč na otoku. Morje precej globoko, vaška plaža polna (kričečih) kopalcev, tako da se nam je zazdelo, da mora Paxos ponujati še kaj lepšega.

Zvečer prihod v Gaios. Lepo mestece, sicer za odtenek preveč obljudeno, tako da je vezanje mogoče le v kanalu severno do centra. Gužva, vezanje po mediteransko na podganji otok.

Zvečer večerja v mestecu.

Na našem pomolu v starem delu Krfa ni vode, oziroma so neke cevi, ki pa ne vzbujajo zaupanja. Odpravimo se do NAOK kluba, kjer naj bi bila sveža voda. Marina je očitno namenjena bolj domačinom, premore le en valolom, sezidan iz kamenja na katerem pa opazime neke pipe. Nikjer žive duše, ki bi nas opazila. Ob valobranu so privezane barke, ampak globina je sumljivo nizka, zato se počasi in previdno vlečemo ob privezanih barkah proti kopnem. Obstanemo kakšne 2-3 metre od roba, dalje ne moremo. Skočim na kopno in tankamo vodo. Zbudimo soseda starejšega Nemca, ki pa je kljub temu prijazen. Nekaj dni že “kampira” tukaj. Lokacija je ugodna, nekaj sto metrov hoje od centra Krfa obenem pa precej mirno in odmaknjeno. Ne vem pa koliko plača privez.

Pot nadaljujemo po mirnem morju od SE obali Krfa, koamo se na peščeni plaži, polni os. Obale Krfa so precej nizke, in plitve. Barko smo morali pustiti skoraj 100m od obale na globini 3-4m. Odplavamo do obale in do obljuden plaže z gostilno, sladoledom in hladno pijačo. Ose in vročina, brrrr. Prvič pijem grško kavo in ugotovim, da je enaka kot turška. Podobno kot giros, ki je v bistvu kebap. Ista stvar dve imeni, dva lastnika, dva izvora. Bog ne daj da bi Grki imeli kaj turškega. In obratno …

Zvečer prihod v Lakko (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog), zaliv in vasico na NE strani Paxosa (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog), sidranje in priprave na obisk idilične vasice. Velik in zaščiten zaliv nudi varno sidrišče, malo je moteča le gneča, ko moraš paziti na svoje sidro in ga braniti. Eni se vežejo po mediteransko na sidro in s krmo na obalo, spet drugi samo na sidro, tako da je treba kar nekaj razmisleka, kako si zagotoviti dovolj prostora.

Zvečer obisk idilične vasice. Odveč so samo flotilje, ki sicer miren kraj prelevijo v vrvež in glasno praznovanje. Polnjeni melancani, musaka, rdeče vino.

Stara mestna luka se nahaja na severni strani polotoka, pod obzidjem nove trdnjave (?). Meni se zdijo vse stare. Do začetka centra je nekaj minut hoje, če se pa pretakneš skozi hodnike trdnjave, prideš do tržnice na južni strani, kjer se že pozna mediterana. Sadje in zelenjava v najrazličnejših oblikah. Izbira rib pa ni ravno impozantna, večinoma so iz ledu in sumljivo poševne oči imajo 🙂

Po končanih nakupih se odpravimo do avtobusa in v Aqualand. Kopališki center sredi Krfa nudi obilico toboganov, bazenov, hitrih in počasnih rek, predvsem pa hladno senco in vodo.

Zvečer spet obisk mesta in uživanje v vrvežu.

Zbudi nas prekrasno jutro. Po lepem NW vetru odjadramo proti rtu Krfa, kjer se Grčija skoraj dotika Albanije.

Krf (Wikipedia, CruiserLog, Noonsite) je drugi največji otok Jonskega otočja in vsakoletni cilj trum turistov.

Prvo kopanje v zalivih na W strani Krfa. Kot na Krku., Krf je zelen in tudi listnat. Tukaj se prvič srečamo s krepkim dnevnim vetrom, ki v ionskem morju praviloma piha iz smeri NW.

Pot naaljujemo proti staremu mestu Krf (Wikipedia). Pilot navaj dve “marini” v mestu, eno na severni strani trdnjave Naok Club, drugo v zalicu na južni strani. Luške oblasti so v starem pristanišču v katerega je treba vpluti čim prej, da se izogneš popoldanskem vetru. Ker se od Šibenika nismo nikjer prijavljali, moramo tukaj opraviti svojo dolžnost, zato zavijemo proti starem pristanišču. Bomo kasneje razmišljali o marinah. Med opisom v pilotu in dejanskim stanjem je že malo razlike, saj zahodni krak valoloma ne obstaj več. Tam se razteza novi del pristanišča. Nič ne de, smuknemo za vzhodni krak in se privežemo na prosto mesto med ribiškimi barkami in turističnimi ladjamo. NW že neusmiljeno piha.

Papirje v roke in se odpravim do lučke kapetanije. Po 10 minutah pešačenja do novega pristanišča na zahodu ugotovim, da danes več nihče ne dela. Ok pa jutri. Vrnem se na barko in začnemo se pripravljati na izhod v mesto. Turistične barke prihajajo in malo se nelagodno počutimo, saj po zgledu Hrvaške pričakujemo naganjanje in inkasanta. Nič od tega, sredi avgusta na istem mestu v starem pristanišču Krfa preživimo skoraj tri dni.

Krf je živo in turstično obljudeno mesto. Mestne ulice so polne trgovinic z “nepotrebščinami”, majic, suvenirov, etc. Na vsakem koraku ti praznijo denarnico, ampak vse to na zelo prefinjen, prijazen in nič nadležen način. Uživamo, jutri gremo v Aqualand nekje v notranjosti Krfa. Glede na poletne temperature bo kopanje v sladki in hladni vodi prav pasalo.

Večerja v gostilnici v stranski ulici.

Zjutraj spet zgodnje vstajanje. Ne vseh. Katja se zbudi takoj ko začnem racati po barki in prileze v pomoč, Nikin dan pa se začne proti okoli desetih. Običajno smo že daleč na morju.

Obala enaka kot dan poprej, vreme podobno, poletni dnevi z visokim pritiskom in psoledično umirjenim meastralom, oz. NW vetrom. Ravno dovolj za leno počitniško jadranje, če  se ti pa mudi proti Grčiji, pa j e5kn malo premalo. Dostikrat si pomagamo z motorjem.

Ker nam je šlo tako dobro, smo kar nadaljevali pot mimo Otranta proti Grčiji, Ereikoussi. Italijanskim oblastem se bomo prijavili drugo leto. Otrant je bil presenetljov miren, vetra skoraj nič, zato pa sta nas obiskala mlada delfina in nas zabavala skoraj 10 minut. Vroč poleten dan se je prevesil v soparen večer. Ceremonija dviganja grške zastave. Zvečer prihod v velik zaliv na SE strani otoka Ereikoussa (Wikipedia, ), popolnoma odprt proti S, s peščenim dnom, ki se proti obali dviga. V družbi s petimi jadrnicami, med njimi tudi Melody Jožeta Mušiča, smo se sidrali precej stran od obale.

Večernji odhod na peščeno obalo in prvič na grških tleh. Majhna vasica nudi trgovinico, par gostiln, hotelček, policisjko postajo (stavim, da zvečer ne dela) in neprijeten diesel generator v NE kotu zaliva, ki daje elektriko celotni vasici. Očitno smo naleteli na nek pomemben dogodek, ribe in ples na obali. Celoten zaliv je obkrožen z dolgo peščeno plažo, ki jo čez dan napolnijo kopalci iz Krfa in drugih mestec. Precej bučno in industrijsko.

Ko smo se vrnili na barko (plavali skoraj 200m po mrzli vodi), se je spustila megla, da ne vidiš nosu. Takšne megle še nisem doživel. Ob nas prenočuje tudi družina na velikem Amel 54. Prava barka za velika morja, veliko jih pluje po svetu. Kljub barki pa je posadka precej nerodna pri opravilih.