Ob 15h smo prišli primerno opečeni (od sonca) do vhoda v Korintski kanal. Med tem je Andrej ugotovil, da je plačilo za plovbo skozi kanal 135€ za dolžino naše barke. Če pa pluješ v soboto, nedeljo ali med praznikom, pa moraš temu znesku dodati še 30%. Zelo hitro smo ugotovili, da je bolj pametno, če prenočimo v mestu Korint, ki je seveda tik ob vhodu in se na pot skozi odpravimo v ponedeljek. Takoj za tem pa smo prihranek vložili v sklad (prihranek je40€) za Nikina darilca. Upam, da bova tudi midva z Andrejem kaj dobila :o))

Po pristanku smo se sprehodili po mestu in si lačni poiskali majhno grško futralnico, kjer smo jedli: jaz pita gyros, Nika eno tako njihovo makaronovo mesno lasagnjo in Andrej si skozi želel njihove filane paprike in paradajze.Vedno znova pozabi, da v fili ni mesa ampak samo riž, zato sem ga na koncu osrečila s suvlakijem, kar je mesno nabodalo.

Zdajle v miru preživljamo večer na barki, se pripravljamo na partijo človek ne jezi se, potem pa spat.

Dogovor za jutri:  zjutraj nakup kruha in mogoče najdemo kako tržnico z ribami, ki se nam že fejst luštajo, potem rabimo krompir, da jih bomo lahko naredili na lešo, nekje okoli 11h pa bi se spravili prečkati kanal. V pilotu piše, da se lahko čaka na dovoljenje za prehod tudi do 3h. Upam, da se nam to ne bo zgodilo. Jutrišnji cilj je kak lep kraj pod Atenami.

Lepo se imejte in upam, da malo uživate z nami. Pozdrav ANK. B smo pustili doma in jo že zelo pogrešamo. Zato so nam vsi potepuški kužki na poti zelo ljubi in bi jih najraje vzeli s seboj.

Nekako nama ne uspe vstati kot planirava. Pa še tukaj so eno uro naprej, kar pomeni, da ko sva vesela, da sva vstala vsaj ob 7h, potem ugotoviva, da je ura že 8h. Zato sva danes končno prestavila ure na njihov čas eno uro naprej. Sice me ura kaj dosti ne briga te dni, a ker se približujemo cilju, ko bo treba konckoncev priti pravočasno na letalo, mislim, da je bila ta odločitev kar na mestu.

Torej sobota je in zunaj je soooončeeek! In to pravi poletni sonček. Pograbila sem telefon in kot že rečeno, ne glede na uro, zavrtela telefonsko številko in zbudila svojo sestrico. Ko te sonce napolni s takim optimizmom, moraš malo poklepetat s svojimi domačimi. Upam, da mi sobotne budnice ni zamerila, meni je bilo zelo fino malo poklepetat o tem, kaj se kaj doma dogaja in kako so moje nečakinje.

Sonce je res vir pozitivne energije. Tako smo ga bili potrebni, da smo se v hipu, ko se je temperatura malo narasla, slekli skoraj do golega. Nika je celo poiskala kremo za sončenje in se vremenu primerno namazala, meni pa svetovala, naj si vsaj nos namažem, da ne bom spet imela rdečega kot kuhan rak (tako kot vsako leto). Tako „na zračenju“ smo pluli proti Patraškem zalivu. To so kraji, ki jih še nismo videli. Čez Patraško ožino je zgrajen most, ki je že od daleč impozanten, Andrej pa je tudi prebral v Greeks Pilot, da je potrebno 5 milj pred prečkanjem pod mostom, prositi za dovoljenje po radijski postaji. Najprej smo se nejeverno gledali, ali mislijo resno, potem pa smo radijsko postajo zavrteli na za to določen kanal in ….. začeli smo poslušati kapetane drugih plovil, ki so čisto resno zaprošali za prestop pod mostom. In ne samo to, morali so črkovat imena svojih plovil, pojasnjevat narodnosti posadke, podajati podatke o dolžini plovil in o vgrezu, in še in še. Z Andrejem sva se spogledala. Jaz sem takoj svetovala, naj si na papir zapiše ime First Tux, da bo lažje črkoval :o)) No, 2 milji pred mostom smo se le opogumili in poklicali izvidniški stolp mostu in prosili za dovoljenje prehoda pod mostom. Nismo rabili črkovati imena, vprašali so nas le za dolžino plovila in za našo pozicijo ter za ime. Nato so nam povedali, da lahko prečkamo pod mostom na sredinskem prehodu in ko smo mislili, da je to to, so se še enkrat oglasili in nas malo skregali, da se moramo drugič vendarle javiti 5 milj pred prečkanjem. Ponižno smo se skesali in odjadrali naprej.

Aja, še ne pomemben podatek. Končno nam danes ni pihal veter v kljun. Jugo je zamenjal zahodnik in si morate misliti, po tednu dni motoriranja in povzročanja hrupa na tako lepem kotičku zemlje, smo razprli jadra. Tišina, ki je zavladala, je bila prav prijetna in šelestenje barke, ki je rezala svojo pot na morski gladini, prav sproščujoče. Čisti užitek, ki sem ga komaj čakala.

Okolica je prelepa, otoki so zeleni do same morske gladine, v ozadju pa so gore, ki so še vedno prekrite s snegom. Upam, da bomo čim prej prišli do kakega malo bolj konkretnega interneta, da naložimo slike. Skoz gnjavim Andreja.

Kot je bilo planirano, smo nekje na sredini zaliva poiskali zavetišče za prenočitev in bil je že tudi skrajni čas, saj se je ob prihodu v Patraški zaliv vreme pričelo naglo kisati in prelep sončen dan se je zaključil z grmenjem, popolnoma črnimi oblaki in z dežjem. Pristali smo v vasici na T….. na majhnem otočku pred levim bregom kopnega. Bo Andrej napisal, jaz pa potem pogledam in mu povem, ko zaključim pisanje. Elektrika je te dni dragocena in jo je treba malo šparati. Ne vem zakaj, a ta prenosnik se noče polniti na inverter, med vožnjo pa generatorja ni fajn zaganjat, ker povzroča neznosen hrup.

A, še hranjenje za babico Mojco (Andrej se vedno heca, ko babica Mojca vpraša, kaj smo jedli, zato sem se jaz odločila, da mu tokrat ne dam možnosti, da jo zafrkava in bom jaz kar dnevno pisala, kaj smo jedli): hoteli smo si privoščiti gostilniško grško hrano. Od lani vemo, da so cene veliko bolj zmerne kot na hrvaškem, pa še njihove dobrote, kot so polnjene bučke, melancani, razne jedi iz lonca, ki ti jih najprej pokažejo v gostilniški kuhinji in jih ti potem kar tam izbiraš. Vendar nas je vreme in naša lenoba prisilila, da si skuhamo na barki in pristali smo pri najbolj priljubljeni hrani na barki- špageti. Tokrat so bili na jedilniku špageti carbinara, špageti s pesto genovese in sveža zeljnata solata s koruzo, bučnim oljem in kisom. (zmanjkalo je krompirja, zelje pa je izvrstna zelenjava, ki kar nekaj časa zdrži brez hladilnika in če ste solatojedci, ga zelo priporočam za na barko). Za posladek je bila vanilijeva krema Paradise, ki pa sem jo morala stepati na roke, saj me je Andrej grdo nahrulil, ko sem predlagala, če bi lahko mikser vključila na inverter in na njegov ne malo predolgo vztrajala, da ima mikser samo 300 W. No, končalo se je pač s stepanjem na roke, a je bila krema vseeno zelo užitna. Jaz mam pač malo muskelfibra.

To je to za soboto

Zjutraj me po treh dneh Grčije prešine, da smo nekako „za časom“. Grčija je v GMT+2 mi pa že ves čas živimo po „našem“ času, uro “za cajtom“.

Torej se v Grčiji dani okoli 7:00 in mrači ob 20:00. Naravnamo telefone in ure, od sedaj smo po grškem času.

Po bonaci (8:20) odmotorirava mimo Skorpiosa, Onassisovega privat otoka, kjer sta uživala z Jacky. Vetra ni, sonce prijetno greje, uživava v miru in pomladi Ionskih otokov. Proti jugi in okoli „sand banks“, peščenih sipin na severnem rtu pri vhodu v patraški zaliv. Peščene sipine se raztezajo do globine 10m več kot miljo v morje. Če si hočemo skrajšati pot, plujemo po globini 4-6m. Začne pihati obljubljeni W-SW, vendar ga je premalo za naše današnje načrte. Ker plujemo z vetrom ej „vročina“ že prav peklenska. Sončenje, dremanje, človek ne jezi se – ko se Nika zbudi.

Patraški in Korintski zaliv nista najbolj prijetna za plovbo. Veter piha W ali E, torej imaš veter točno v svoji smeri ali pa točno v nos. Verjamem, da večinoma v nos 🙁 V prelivih in ožinah se veter kanalizira in dosega velike moči. Obenem oba zaliva obdajajo relativno visoke gore, ki so dobra naravna okoliščina za nevihte in tvorjenje poletnih hladnih vetrov, ki ob obali ustvarjajo refule. Poleti je prevladujoč W veter (iz zahoda) in nasprotni W tok (proti zahodu).

Mi imamo srečo veter in tok sta usklajena, oba potujeta v naši smeri – proti vzhodu. JADRAMO, sicer po samo 8-10 vozlov vetra in s pomočjo toka dosegamo 5-6 vozlov hitrosti.

Na desni je Patras, veliko pristanišče s satelitskimi naselji in visokimi gorami v ozadju, na katerih kraljujejo električne vetrnice in (še) zaplate snega. Če ne bi bili tako leni, bi lahko uprizorili kakšen „action“ lezenja na te hribe 🙂

Most, ki povezuje Rion in Antirion; kopno in Peloponez – v ožini Rion, so zgradili pred nekaj leti in je krasna harfasta konstrukcija na štirih stebrih. Ladje morajo 5 in 2 milji pred mostom zaprositi za dovoljenje za prehod. 2 milji pred mostom, se po ukrajinski ladji, ki vozi več sto ton železa, ima ugrez 4m in na kateri plujejo 1 Bolgar in 5 Ukrajincev, po VHF najavimo tudi mi. Ni se nam zdelo, da to velja tudi za sailing boats. Kljub temu, da nismo Ukrajinci, dobimo lekcijo o tem, kaj je 5 milj.

Nad hribi na kopnem na severu se začnejo zbirati vedno bolj črni oblaki, ki obetajo dež. Naš današnji cilj je otoček Trizonia, pred severno obalo kakšnih 12 milj od ožine Rion. „Marina“ – nezgrajena, obljublja zaščito in taverne v okolici. S tokom in Volvom brzimo proti vzhodu, dež nas počasi dohiteva.

Ob 19:00 se privežemo ob pomol „marine“, ki je v bistvu le sistem pomolov in večinoma polna z bočno privezanimi barkami, ki prezimujejo tukaj. Očitno ena poceni varianta prezimovanja evropskih bark, med njimi tudi dva „polinezijska“ katamarana v modernejši izvedbi.

Ker dežuje se odrečemo tavernam in jemo na barki. Potem nas pobere dolg spanec od jutra.

78 nm in 11 ur na morju.

Zbudi me mrmranje nekega dizla v bližnji soseščini, za katerega se izkaže, da pripada „superfast ferryju“, ki pripluje v zaliv, vsaj 500m daleč. Odvežemo od gostoljubnega Grka, ki smo mu naredili „fucking scratches“ in spet po mokrem in oblačnem morju obrnemo proti jugu. Mimo Paxosa in Antipaxosa proti Lefkadi.

Ob 15:15 smo pred prekopom, zamudimo odprt most in čakamo do 16:00. Odpirajo ob polni uri med 7:00 in 22:00.

Nasledni zajeb – pumpa v Lefkadi town, kjer je treba črpalkarja klicat po telefonu (čakali skoraj eno uro zaman) ni edina, pol milje naprej v marini dela pumpa ves čas. Vsaj črpalkar čaka na barke in ne obratno. Sicer je pa to Grčija in treba se je navaditi na drugačen ritem življenja.

Za spanje hočemo preizkusit nekaj še neznanega. Nidri in Vlikha sta vasici v istem zalivu na Lefkadi. Prvi baje poleti poln čarteristov in raznoraznih „vodnih športov“, ter s polno ponudbo tavern je zdaj prijetno obljuden. Prvi plačljiv privez v Grčiji za €10 najdemo na prvem pontonu južno do Nidrija. Vode ne rabimo, elektrika pa napolni vse gadgete, ki se nočejo polniti na cheap inverter (baterija od fotoaparata in netbook).

Zvečer posedanje v taverni z brezplačnim internetom, ki ga dobro preplačamo s kavami po €4.90.

Vremenska napoved – grib fajli, kaže končno ugodno smer vetra. NW v patraški zaliv. Mogoče bomo končno JADRALI, kot se spodobi.

Danes smo prepluli 71 nm, v 12 urah, skupaj s počitkom in tankanjem v Lefkadi.

Ni nam uspelo vstati ob 5h zjutraj. Nekje ob 6.30h sva se z Andrejem nehala sama sebi smiliti izklopila vztrajno budilko na telefonu, ki naju je od 6h prebujala, vsatla in pognala barko na pot proti Lefkadi. Vreme ni bilo obetavno, sonce se je vztrajno skrivalo za oblaki in tudi deževalo je doberšenj del poti. Sicer niso bili to nalivi, a če ni toplo in kar naprej prši po tebi, zna biti presneto neprijetno.

Nika je na srečo zjutraj kar potegnila s spanjem in prilezla ven iz tople posteljice šele okoli 10h, kar je pomenilo, da je imela že 3 ure poti za sabo. Delfinov tokrat ni bilo, sva pa z Niko praktično ves dan čitali. Nika je svoje knjige že prebrala in pograbila mojo precej lahkotno literaturo za počitnice in sicer avtorice Jill Mansell. Povdarjam, literatura je res zelo počitniška, a tako luštno napisana, da je kar ne moreš nehati brati. S tem nekako premagujemo dolge razdalje v slabem vremenu in tečnarjenja z dolgčasom praktično ni.

Okoli 16h smo prispeli do nam že znanega prekopa med kopnim in Lefkado. Počakati smo morali dobre pol ure, da so nam odprli mostiček. Sledilo je tankanje nafte in vode ter privez v varnem zalivu. Andrej je tak varni zalivček našel v mestecu Nidri na Lefkadi, ki je precej obljudeno z angleži. Tu je nenormalno veliko poseljenih jadrnic za ta letni čas. Prebrali smo na internetu, da veliko ljudi, ki potujejo tod okoli čez leto, v tem kraju prezimijo.

Zvečer smo spet poiskali lokalček z internet dostopom in elektriko. Malo smo prebrali, kaj se dogaja v Sloveniji. En teden smo z doma, pa se je toliko pripetilo.

To je za danes vse, zdaj gremo spat.

Aja, še hranjenje: dušeno belo zelje na čebuli in krompir. Povrh nekaj včerajšnjih baklavic, zvečer pa za naju z Andrejem kavici za 10€ in vafli, vanilijev milkshake za Niko ter pomes frites in kokakola – to vse tudi za 10€. Kava ni bila tako dobra, kot je bila draga :o((

Jutri ga šibamo proti Patraškem – Korintskem kanalu. Verjetno bomo nekje na sredini prespali. Da pridemo skoz je nekje 130 nm. Če bomo do nedelje zvečer skozi in v ponedeljek pred Atenami, smo na konju. Potem se še nekaj dni klatimo po sporadih in kikladih in nekje do petka zvečer bi radi bili v naši marini v Kusadaser. Potem pa glavno Nikino in moje veselje, plavanje z delfini in seveda kupovanje darilc za prijateljice.