Zjutraj se zbudimo v sončen dan in osamljen zaliv vabi k jutranjemu kopanju. Voda je kristalno čista in v rosnih dvajsetih še znosno sveža. Kmalu nudistično kopanje zmoti ribiški čoln, ki pikira naravnost v zaliv. Splaziva iz vode (Nika itak še spi) in se ogrneva v brisače, čoln pa na nas.
Valjda, ima sveže ribe; “fresh fish” sta edini dve besedi, ki jih ribiča obvladata v angleščini. Prekrcam se na njun zanikrn čoln in pregledam ponudbo. Šef (očitno) mi predstavi vsebino skrinje (škatle z ledom), kjer se skrivajo neki šnjuri, pa pici, vmes pa se zahaklam na rdeče oranžno glavo z grdim pogledom, ki še tu in tam odpirajo usta. Tri škarpine, skupaj vsaj kilo in pol, oceni šef na €15. Ceno napiše na škatlo cigaret, tako se najhitreje sporazumemo. Zraven vrže še dva jastogova mladička, eden še leze po palubi. Zatem si ribič vzame 10 minut za čiščenje. Mlajši medtem ponudi čaj in hitro vsi trije sedimo na skrinji (očitno je to najbolj eminenten kotiček na čolnu “za goste”) in modrujemo. Z rokami in nogami mu razložim, da v Sloveniji oz. bivši Jugoslaviji poznamo precej besed turškega korena – čaj, šečer, kat, čilim, česma, čizma, peškir, etc. Ves navdušen nad sorodnostmi naših jezikov mi začne v hitri in bogati turščini razlagati o sorodnostih Jugoslavije in Turčije. Recimo manjšinski problemi, predstavi mi celovito problematiko kurdskega vprašanja skupaj s PKK. Pametno kimam in razumem vsako peto besedo, vresnici pa le slutim, kaj mi razlaga. Šef pa se reži kot pečen maček in kaže svoje rumene zobe. Imajo pa zelo dobro uho za jezike, saj kmalu vpraša “Katja čaj?” in pokaže na barko! Ne, ne bo, ker če vidi vajino higieno ne bo hotela jesti rib! Tešeker ederem in se poslovimo.
Počasi spokamo (v bistvu ne, saj vso kložje vozimo s seboj) in jo mahnemo proti zahodu in zalivu Alaçatı. Tamkaj je baje poleti surfarski raj, saj je v zavetrju (zavalovju) polotoka, tako da je vetra dovolj, pa brez valov. Manjši hotelček in Alaçatı marina izgledata vabljivo. Sploh, ker je nekaj km do Çeşme. Vas Alaçatı s starimi mlini je nekoliko višje, turistično naseljo okoli “marine” pa primer “sonaravnega” turističnega razvoja, kot alternativa betonskim kolosom.
Vplujemo v zaliv in ob poti ogledujemo hotelsko obalo s surfarsko infrastrukutro – barčki, zastave, peščene plaže, kričeči napisi. Po mirnem zalivu so posejani zasidrani čolnički in barčice, posadke se sončijo in počivajo. Nika bi “absolutno” ostala tukaj, nama pa ni najbolj všeč, saj je vse skupaj en sam hotel. Po bonaci se približujemo marini in razpravljamo, kaj je še sprejemljiv strošek da ostanemo tukaj. Katjinih €15 vsekakor, kaj dosti več pa ne! Nika trdi, da je ta prelep kraj vreden vsakega Eura!! V tistem se kljun barke pogrezne v vodo krma in kokpit se dvigneta, mene skoraj vrže na nos! Med žolčno debato se zarijemo v peščeno sipino, ki je na zemljevidu lepo označena celo s križcem. Še sreča, da je samo mivka, zato pa lepo obsedimo na kobilici in se ne premaknemo nikamor. Motor naprej, nazaj, nič. Barka čvrsto ždi na kobilici in se ne premika. Vesimo se na bum in jo skušamo s pomočjo motorja vsaj na mestu obrniti proti globoki vodi in potem z motorjem ven. Po 10 minutah premetavanja, dretja in bobnenja motorja spet morje za ritjo barke zažubori in plavamo na vodi. Pa smo priredili predstavo za okoliške kopalce, he, he!
Vplujemo v marino, €35 na dan!! Pa kaj ste nori. Sredi Turčije, pa izven sezone. Pa še groznosmrdi po postani vodi, kanalizaciji ali kaj vem čem. Obrnemo se in tokrat pazljivo mimo sipine proti Çeşme.
Po dveh urah smo pred mestnim zalivom, na koncu katerega je marina. Saj ne da bi ljubili marine, ampak napovedano je slabo vreme, obrat vetra NW – SE, mestni pristan pa je pravzaprav odprta obala proti morju. Prazna marina sicer daje upanje za ceneno varno prenočišče, ampak ne. Žal dela in pobirajo cca €20 na dan, le da je privez mogočle ob obali, saj je sezona prenove in so pontone spraznili. Privežemo se in raztegnemo noge. Preurejanje marine, iz državnih rok gre v roke konzorcija, vodi Camper & Nicholsons. Torej še ena luksuzna marina na turški obali, namenjena petičnim gostom z debelimi denarnicami in velikimi motornjačami. Zdaj se gradnja niti začela ni, baje pa bo nared maja 2010! To so gradbene pogodbe. Ko sva komentirala, da to ni izvedljivo, se je mornar samo zasmejal “penali so dovolj visoki, da bo!)
Çeşme je značilna turška vas (mestece), ki jo zadnja leta razvija turizem. Grad in center mesta kažeta bogato zgodovina, turistične trgovine, novi hoteli in marina pa na edini vir preživetja. Poleti so surfarji glavna klientela, na kar kažejo razni bari in pubi, ki ponujajo evropski mladeži prilagojeno ponudbo – fish&chips, beer, različne športne TV programe, etc.
Prebavljivo v pred in posezoni, poleti pa verjetno preveč turistično.
Na poti iskanja prehrane za preživetje, na preseneti velik napis na hiši “Original Turkish bath- Turk hamam”. Že dalj časa, ko cruisamo tod okoli, se pogovarjamo, da bi enkrat šli pogledat kako to izgleda. JAz (Katja) imam sicer vedno znova pomisleke o higienskem minimumu. Tudi tokrat je tako. Ko prestopimo prag, ki ga je označeval obetaven napis, se kar hitro odločim, da tule mene ne bodo umivali. Andrej sicer še nekaj sprašuje o cenah in tretmanu, jaz pa skozi turško angleščino razberem, da gre pravzaprav za malo bolj detaljno umivanje za 25 €. Posledica: ženski upor. Nika in jaz odločno začneva pritiskati, da tule razen kake sočne gljivice ne moremo profitirati ničesar. Zahvalimo se in odidemo.
V nadaljevanju obiščemo tržnico, ki je polna domačinov in raznorazne zelenjave (bistveno bolj poceni kot Kusadasi) in sirov, oliv … Njammmm. Prodajalci večinoma ne znajo angleško, zato se trudimo s turškimi ciframi in nazivi zelenjave. Kumpir (krompir) je recimo bir lira kilo (eno liro kilogram) 🙂
Pred odhodom domov v Roxy trgovini padejo še sončna očala za RD najstnice in majčko za ateja.
Aja, zvečer smo se nažrli (priznamo) ribje juhe, škarpin s krompirjem in baklav.
Ponedeljek je Nikin (rojstni) dan, zato se trudiva organizirat dogajanje po njenem okusu. Med nasprotujočimi si zahtevami in pričakovanji, nama ne uspeva najbolje. Kosimo v turški restavraciji polnjene melancaee (patliđani), špinačo s faširanim, faširančke z zrnjem, kurja bedrca s krompirčkom in rižem in seveda meze za predjed (pasto iz fižola like humus, sarmice v vinskih listih in sirove palčke v testu).
Rojstno dnevno zabavo zaključimo s partijo UNOta in bridgeremmija. Celo smejimo se v količinah, ki povzroča bolečine v trebušnih mišicah -> torej lahko rečemo, da se zabavamo. Za zaključek Andrej spiše tale blog prispevek, midve pa se zarijeva v mojo kabinoin debelo uro čitava vsaka svojo knjigo. Prijetno!
Danes je vmes deževalo in upam, da bo jutrišnji dan, ko skočimo na Khios kaj lepši.,
Kati, čestitam za stil. Tole je že kar literatura in dohitevaš Andreja. Tukaj se je naredila lepa jesen, če bo zdržalo. Pozdrave, še posebej leto starejši gospodični. F.