Veliki alpski morski sloni na zimskih obalah Bohinjskega jezera

Enega lepega zimskega dne smo se ….

Plaža pred plezalno steno

Ma ne, tako se začne skoraj vsak potapljaški post. Včasih je potrebno malo več ozadja osvetlit.

Moja, na začetku sicer zelo turistično umirjena potapljaška kariera, ki je vključevala poletno potapljanje na Jadranu, včasih prvomajski potop in kakšen skok v tople kraje pod Predsednikom Mubarakom (takrat še), se je začela pred leti nevarno komplicirati z nadaljevalnimi tečaji zahtevnejšega Nitrox potapljanja in kasneje

Ogled prve lokacije

tehničnega potapljanja s plinskimi mešanicami. Pri tem spoznaš ljudi, ki ti odkrijejo nova znanja, tehnike, lokacije in željo po vedno večjih izzivih (ne vedno v isti osebi). Kakorkoli, naenkrat se nevedoč in skoraj neželeč znajdeš v družbi kosmatincev, ki imajo malo posebno predstavo o (sicer še vedno rekreativnem) potapljanju. Potapljanje v najbolj nemogočih delih leta, tedna in dneva – recimo torek zvečer pod ledom v neki šodrjami, zunaj -10 stC, oni pa s cca 60 kg opreme na hrbtu, uživajo ob zmrzovanju prstov. Oprema v količinah Armstronga, ko je stopil na Luno (skupaj z modulom) in v približno taki vrednosti, ter že kar filozofske debate o nepomembnostih, kot so način držanja goodman hendla med istočasnim motanjem reela! Eni celo s tem lezejo v jame, bolj ko je blatno in tesno, bolj uživajo.

No, to je to! In ta druščina se je ene mrzle (okoli nule), deževne, meglenefebruarske nedelje odpravila na potapljanje v zaledenelo Bohinjsko jezero. Krasno! Ne najdeš lepše priložnosti!

Matej morski slon

Moj buddy Boštjan, DIR filozof Alan, Viktor, krt Matej in Domen (ki preskuša nov wing) ter seveda jaz, smo se dobili v zimskem vrtu Restavracije Zlatovščica hotela Jezero, popili kavo in začeli besno iskati luknjo v zaledenelem jezeru, kjer bi lahko smuknili v osvežujočo vodo.

Alpski sloni pred potopom

Takoj pri mostu in pod plezalno steno – debel led, enako tudi do koder seže pogled po jezeru. Boštjan je poročal o dostopu do vode na drugem koncu – Ukancu, samo kaj ko tam cesta nikjer ne pride do obale in je hoje nekaj sto metrov z vso opremo 🙁 Spet se zbašemo v avtomobila in naslednji cilj je edini rt na južni obali, na kakšnih dveh tretjinah poti do Ukanca, kjer je pod vodo – po pričevanju drugih kosmatincev – lepa “stenca” do 25m globine. Ustavimo se na (valjda praznem) parkirišču in pregledamo situacijo. Sam rt, kjer naj bi bila “stenca” ni v ledu, zato pa je bogato zaledenela “plaža” na zahodni obali, kjer je najlažji dostop. Odločimo se za vstop na vzhodni obali, kjer je malo težji dostop pa zato manj ledu.

Takoj na začetku odapde prvi potapljač – moj buddy Boštjan ne zna šteti niti do tri, zato vzame samo ve torbi – žaklja opreme. Tretja, s podobleko, plavutkami in rokavicami, je ostala doma na toplem. Več sreče prihodnjič! Ostali se stlačimo v vse (pod)obleke, se ovesimo z vso (ne)potrebno opremo in čof v ledeno mrzlo Bohinjsko jezero (3.8stC). Razdelimo se v dva buddy teama (Viktor, Matej, Domen ter Alan in jaz). Plan je tak, da se iz plaže na vzhodni obali rta, ob vrvici spustimo pod led, plavamo proti severu, ter na rtu zavijemo proti zahodu in na steno. Vsaj nad steno ni ledu, torej je tudi kakšen predčasen dvig možen. Ko prvi zmrzne, se ostali vrnemo po isti vrvici nazaj. Vrvico polaga Matej, ostali blejamo za njim in paimo en na drugega.

Vrvica

Vidljivost pod vodo je odlična, vsaj 15m, čeprav se ob najmanjši neprevidnosti in zamahu z roko takoj dvigne mulj. Že ob prvem vezanju vrvice, se vseh pet znajde v mleku, kjer ne vidiš prsta pred nosom. Lučke gorijo, plavutke dvigujejo mulj, vsi se pa držimo vrvice … Napredujemo počasi, ne vem zakaj, verjetno uživamo v toploti. Po cca. 30 minutah najdemo “stenco”, ki v ksakdah po 3-5 m pada v globino. Navičen kamniti sklad, pa majhna polička, pa spet v globin. Iz maksimalnih 21m, osvetlim peščeno dno na cca 27-28m. Na steni me začne pošteno zebst v prste desne roke, kjer držim lučko. 5mm mokre rokavice so malo premale in kri ne kroži dovolj. Počasi jih ne čutim več – mezinec, prstanec, sredinec …

Slon pod ledom

Seveda hitro obrnemo in se po isti vrvici vračamo nazaj. Tokrat midva z Alanom prva, Domen, Viktor in Matej zadnji. Matej spet mota! Vidljivost je malo bolj meglena, saj se mulj od prej še ni spustil. Plavam vedno hitreje, saj me že pošteno zebe v prste, Alan se še nekaj trudi vlečt vrvico. Malo se raztegnemo in ob prvem štoru počakam ostale. Ko se vsi štirje zberemo, se odpravimo … MATR ,PET bi nas moralo bit! Fak, kdo manjka? Domen, še malo prej je bil tukaj! V globino, na površje, v napačno smer? Tudi z lučmi dosežemo samo podvodne pašnike, nikjer mehurčkov ali črne sence.

Flek al drek? Abortus!

Z gestami se organiziramo, Alan in jaz ostaneva na dnu pri vrvici, kjer smo se razšli. Viktor in Matej se ob vrvici iz kolutka, kontrolirano dvigneta na površino. Na srečo je brez ledu, kjer jima Boštjan iz obale (shore support) signalizira, da je vse OK, da je Domen že na obali. Kakorkoli, minute so bile dolge, nesrečni Domen je toliko časa kolovratil z novim wingom, da ga je iz nekaj metrov globine dvignilo na površino. Sicer nič nevarnega, a žal tega nihče ni opazil – nepozornost, oddaljenost?

Mehurčki

Vsi štirje skupaj zaključimo potop na isti plažici. 47 minut, 21m, 3.8 stC, vidljivost odlična. Na koncu vendarle vsi potapljači in vsa oprema na varnem, toplem, suhem!

Sledi še dekompresijski postanek v ob-potni gostilni in dekompresija ob mešani plošči (mesni) in menujih. Debrifing je pokazal, da bi lahko potop izpeljali boljše, zato bomo morali to čimprej ponoviti in vaditi 🙂

Be Sociable, Share!
Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
This entry was posted in Potapljanje, potapljaške lokacije. Bookmark the permalink. Post a comment or leave a trackback: Trackback URL.

En odziv na “Veliki alpski morski sloni na zimskih obalah Bohinjskega jezera”

  1. Snowblind pravi:

    Mislim, da ponivitev česa takega nikomur od vpletenih nebi bila problem … I know I’d do it 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja