Kusadasi – sobota

Da ne bi slučajno mislili, da smo včeraj šli kmalu spat, po celodnevni vožnji. Najprej smo morali urediti vse papirje v marini in potem pridobiti vizume. Osebje je izjemno prijazno tukaj. Pozdravit nas je prišel tudi manager marine in vljudno poklepetal z nami. Gospodična na recepciji pa nam je kolikor mogoče hitro uredila papirje za letni privez, dala osnovna navodila in vzela vse podatke in potne liste, da nam bo v soboto uredila vizume. Neverjetno super, saj po prebranem na internetu urejanje papirjev v Turčiji lahko traja tudi cel dan.

Takoj za formalnim delom, nas je Nika zvlekla v mesto in do polnoči smo se sprehajali po uličicah, šli jest in se zabavali. Celo šišo smo uspeli pokaditi. Sicer bolj na hitro, ker je bilo zvečer precej mrzlo, mi pa smo bili še v kratkih hlačah. Zvečer smo se samo vrgli v postelje.

Adaland Dolphinpark

Adaland Dolphinpark

Adaland Dolphinpark

Adaland Dolphinpark

V soboto zjutraj sva z Andrejem Niko pustila spat, sama pa se odpravila na sprehod po marini, da si malo ogledava, kaj vse tukaj je. Bazen, ki ga lahko uporabljamo, je trenutno popolnoma oporečen, tako da bomo videli, kaj bo poleti. Kavica, ki sva si jo privoščila ob obali pa je bila odlična. Opazovala sva ljudi, ki so kot mravljice hodili sem in tja po marini in urejali svoja plovila. Večina jih ima kolesa ali skuterje. Pravi živ žav. Nekje 30 bark tukaj prezimi in ljudje pravijo, da je prav luštno.

Adaland Dolphinpark

Adaland Dolphinpark

Ura je bila nenadoma 11 in morala sva zbuditi Niko, če smo hoteli priti pravočasno do Aquaparka na šou z delfini, ki smo ga Niki obljubili. Pred marino smo ujeli minibus, ki nas je za 1,25€ na osebo pripeljal pred Dolphin park. Vsi trije smo bili vznemirjeni. Plavanje z delfini je nekaj, kar bi moral vsakdo poskusiti. Je sicer drag hec, 80€ na osebo, a nam ni bilo žal.

Trenerji so nam vse lepo razložili, kako se delfina boža, kako se moraš umirjeno gibat v vodi,da ne lamataš okoli sebe z rokami in nogami,da moraš odstranit iz rok vse prstane, ure in podoben nakit, da ga po nesreči ne raniš in oblekli so nam rešilne jopiče, da so nas lepo držali nad vodo, saj nismo imeli v bazenu dna. Nato smo šli v vodo. Bilo nas je 7. Razporedili smo se po bazenu in delfinček je začel plavati okoli nas in se pustil božati. Neverjeten občutek. Sploh se mi zdi za nas, ko nas delfini vedno tako zvesto spremljajo na naših poteh in smo vedno tako blizu, pa še nikoli v dotiku z njimi. Res nepozabno. Potem smo po trenerjevih navodilih delfinu lahko dali poljubček, se z njim rokovali, mu plavali na trebuhu tako, da na s je vlekel. Res nepozabno. Vse skupaj je trajalo vsaj pol ure.

Adaland Dolphinpark

Adaland Dolphinpark

Adaland Dolphinpark

Adaland Dolphinpark

Na koncu smo si ogledali še enourni nastop, ki nas je prav tako čisto prevzel. Vodni park smo zapustili polni vtisov.

Vrnili smo se na barko, sonce je pripekalo in kapetan je odredil čiščenje in razsoljevanje barke. Vsi trije smo poprijeli za delo in temeljito počistili zunanjost barke in v dveh urah se je Tux svetil kot nov.

Potem smo se spravili k zasluženemu počitku, s tem, da je Andreju uspelo zadremat, meni pa bolj malo, saj je Nika podoživljala cel nastop z delfini in kar naprej sva se pomenjkovali o najinih vtisih.

Tako, zdaj je ura tukaj 20 minut do 3h in gremo spat. Andrej in Nika sta se naigrala človek ne jezi se in kalaho, jaz pa sem napisala skoraj cel roman.

Jutri je še zadnji dan, v pralnico moram odnest perilo, počistit notranjost barke in spakirat. Čaka nas še en obhod mesta in potem psihična priprava na ponedeljkov polet domov.

Se vidimo in slišimo spet v Sloveniji!

Posted in Hrvaška - Turčija 2009, Jadranje | Tagged , | Leave a comment

Prvi stik s Turčijo-petek

In tako smo prišli do petka, ki je naš ciljni dan za prihod v Turčijo, na naš cilj, marina Kusadasi.

Startali smo okoli 8h zjutraj. Veter je bil zelo ugoden, tako da že zjutraj razpeli jadra. Prekrasna vožnja. Tišina, šelestenje jader, ki so se napenjala v zmernem vetru. Pihalo je med 10 in 17 vozli in mi smo ga šibali s hitrostjo 7-8 vozlov. Odločili smo se za pot mimo južne strani Samosa, katerega ogled smo si prišparali z poletni čas. V petek je bil naš cilj Turčija in tega smo se tudi odločili držati, saj moramo pred odhodom domov še vrsto stvari urediti.

Prvi vtisi o marini v Kusadasiju

Prvi vtisi o marini v Kusadasiju

Kot že rečeno, nam je bila smer vetra naklonjena tako, da smo skoraj priglisirali do konca grčije in se znašli pred majhnim turškim otočkom tik pred Turško obalo. Na njem je stala bajtica z razpeto Turško zastavo. Res zanimivo, ko vidiš, kako vsi ti grški veličastni otoki poplesavajo praktično tik pred turško obalo, potem pa zagledaš en mali otoček, ki ima komaj dovolj prostora, da je na njem svetilnik in zastava. A vendarle je dovolj velik, da smo se v trenutku zavedli, da smo v TURČIJI. Vsi trije prvič v tej državi in polni radovednosti, kaj nas čaka.

Še vedo z jadri smo brzeli proti našemu cilju, ker se je veter ojačal, smo glavno jadro skrajšali do prve krajšave. Nika je že komaj čakala, da pridemo do cilja in je že kar malo nergala, da ji je dolgčas. Knjige je že vse prebrala, veter pa je bil premočan, da bi lahko pod palubo počela kaj bolj zahtevnega. Tik pred Kusadasijem pa veter nenadoma še pojača vse do 35-40 vozlov. Z Andrejem sva se ravno pričela dogovarjati o ponovnem krajšanju jader, ko……..

Vremenska postaja v marini

Vremenska postaja v marini

Saj ne vem, ali sem vam že pripovedovala. Andrej je spremljal po internetu in si dopisoval še z tremi slovenskimi posadkami, ki so se v tem času odpravile na pot do Turčije. Vsi sicer s kar nekaj daljšim časovnim planom kot mi, a vendarle poti so precej podobne. In ravno pred par dnevi, mi je Andrej razlagal, da sta na eni izmed bark par, kjer se je ona na blogu ojunačila napisati, kako to sodelovanje kapetana (moža) in njegovega pomočnika (žene) izgleda. Opis je precej točen. Privezovanje je opisala kot glasno vpitje moža in skakanje ženičke s štriki dol in gor iz barke, privezovanje bokobranov zdaj tu, zdaj tam…., skratka ko nekdo zunanji to opazuje, ima občutek, da babe nimamo pojma. Sicer ta del, privezovanje, je pri naju z Andrejem že precej rutinska zadeva. Da pa ne bo njeno pisanje osamljen primer, poslušajte mojo zgodbo :o)

Kje smo ostali? Aja, pri 35 vozlih in drugem krajšanju glavnega jadra.

„Potegniva genovo not“ pravi Andrej in jaz sem skočila odpustila škote genove in jo zvila not. Nato sva na hitro ponovila manever krajšanja glavnega jadra in tik predno sem hotela skočiti do jambora, se je Andrej odločil, da glavno jadro spustiva, saj so bili refuli vetra še močnejši. Kaj zdaj? Začelo se je vreščanje: „Spusti škoto!“. Prvi krik še niti prav nisem sprocesirala od ušes do možganov, ko zaslišim nov krik: „Spusti škoto glavnega jadra!“ Barko je med tem že obrnil proti vetru. Brez obiranja spustim škoto glavnega jadra. „Spusti dvižnico glavnega jadra!“ Shit, panika, kateri štrik je že to od onih belo rdečih. Pa ne da ne vem, samo ob tem kričanju, mi možgani nehote zablokirajo. „Spusti glavno jadro!!“ še en krik. Zagrabim na srečo pravi štrik in spustim. Ti hudič, jadro noče dol v tem vetru. Ja kaj hočem, skočim iz kokpita naprej na jambor (tokrat še ni uspel zakričati novega ukaza) in začnem vleč jadro na roke dol. Veter še jača. Ne dosežem dvižnice, da bi jo zataknila za bitvo na jamboru. Kaj zdaj? Veter mi brije v obraz, lasje mi silijo v oči. A, stopnička na jamboru. Sranje, noče dol! A tako, malo jo je treba bolj dvignit, pol pa se spusti ta packa. Hop, na stopničko, zagrabim dvižnico, zataknem za bitvo in zakričim: „ Lahko!!“, kar je pomenilo, zategni dvižnico. Uh, uspelo nama je, jadro je spuščeno. Andrej začne barko obračati nazaj proti cilju, jaz se začnem kobacati proti kokpitu, valovi premetavajo,… Sranje!!! Ko je Andrej obrnil barko, se je v spuščeno glavno jadro zajel veter in ga napel iz lazy jacka na eno stran barke. Spet skočim nazaj do jambora, Andrej spet obrne v veter, jaz pa skušam jadro spraviti nazaj v lazy jacka, a je veter premočan in jadro se povrhu vsega še zaplete v dvižne štrike od lazy jacka. Andrej se zadere:“ Spusti dvižnico!“, kar je pomenilo dvižnico leve polovice lazy jacka. Shit, shit, shit! TA je čisto spodaj na bitvi. Čez je stokrat zavezana dvižnica buma in še zategnjena dvižnica glavnega jadra. Začnem vleči stran dvižnico glavnega jadra, se dokoplem do rumenega štrika (takrat š nisem vedla, da je to dvižnica buma), ga z zadnjimi močmi odmotam z bitve, a nisem prepričana, če ga lahko spustim? Sranje, ne morem ga držat v eni roki in z drugo odmotavat dvižnico lazy jacka, ker mi v tem vetru in valovih zmanjka rok, da obdržim na barki sebe. Ma, vrag ga vzemi. Spustim rumeni štrik. A med tem ko si dam opravka z rdečebelim, ki je tapravi, me grize slaba vest in vseeno zakričim Anmdreju:“ Kaj je ta rumeni? Ne morem do rdečega če ga ne odtegnem!“. V resnici je bil že v zraku!

„ Spusti tega rumenega, madonca! Če bi kdaj poslušala, ko ti razlagam,bi vedela, kaj je kaj. Ampak ne, tebe to ne zanima ko je čas za to!“

V tem trenutku nisem imela časa „lajati“ nazaj, a sem vse shranila v spominsko kartico. Bom že našla datoteko, ko bo čas za to.

Premalo sem močna, dvižnice lazy jacka mi ne uspe zategniti in dvigniti jadra nazaj na svoje mesto. V tistem se začnem odločati, al naj zdaj držim jadro na roke, al naj vse skupaj spustimin skočim po en štrik, da jadro za silo zvežem, da ga veter ne bo razpenjal? A v tistem že zagledam Andreje, ki s ravno to že počne. Z vrvjo veže jadro. Uh, super. Potem se vrne za krmilo in začne obračati barko, jaz pa še malo v strahu počakam pri jamboru, ker nisem čisto sigurna, da ne bo še kaj šlo narobe.

„Pridi nazaj ljubica“, zaslišim zdaj izza krmila. „Si prepričan, da se jadro ne bo spet razprlo?“, še rahlo tresoča vprašam.

„Ja, seveda sem prepričan. Kar pridi.“

In tako on to meni, kot da nič ni bilo. Sedem v kokpit dvakrat globoko vdihnem in: „ Bova dala zdaj jadro spet gor? Tako lepo piha, da se bomo prav lepo pripeljali do marine. Potem pa jadro lepo zloživa, kot mora bit.“

Zdaj pa sem jaz odprla datoteko na moji spominski kartici in lahko si mislite. Za vse tiste pripombe pri 40 vozlih, o tem, da nič ne znam in da nikoli ne poslušam ko je čas za to, ko sem plapolala v vetru in se skušala iz sekunde v sekundo soočiti s situacijo in jo po svojih močeh reševati (vseh pripomb itak raje nisem pisala), se je našel ustrezen backend udarec.

A nič ne skrbite. Tega smo pri nas vajeni. Pri nas besede ne ostanejo neizrečene. Kako bi le lahko, glede na to, da sva praktično 24 ur na dan skupaj. Saj bi eksplodirala, če to vse, kar se nama dogaja ne bi bilo izrečeno. In verjetno je to tudi eden izmed načinov, da nama uspeva uživati v vsakem trenutku najinega skupnega življenja, tudi takrat, ko so izzivi zelo zahtevni. Ja kje pa piše, da moraš biti zamerljiv. Ko stopiš z nekom v zakon, moraš imeti vse ….(tu pride zdaj kičasto en fajni pregovor, ki pa ga zdaj čisto točno ne vem citirati, pa ga bom doma dopisala. Je pa dober nauk,ki ga jaz vztrajno napišem vsem prijateljem,ki se ženijo/možijo).

Zgodba gre naprej tako, da ko se malo umiri vse skupaj, z Andrejem ugotoviva, da ves čas najinega manevra naš otrok mrtvo hladno gleda v salonu film. Pravi morski volk! V vseh teh letih se je že navadila, da mami in oči že naredita tako, da je prav in da ona samo moti, če se vmešava, saj morava potem še zanjo skrbet.

Zadnje tri milje pa le dvignemo spet jadra in zaplujemo proti marini. Seveda brez vsakršnjih zamer in še vedno vsi z neizmerno prijetnimi vtisi o celotnem popotovanju. Pred zadnjim valobranom marine zapeljemo ponovno proti vetru, jaz grem na do jambora in zložim jadro kot se šika, zapremo lazy jacki in vplujemo v marino. Tam nas že čaka mornar, ki nam odredi prostor in nam pomaga privezati barko.

Dobrodošli v Turčiji, v marini Kusadasi.

Posted in Hrvaška - Turčija 2009, Jadranje | Tagged , | Leave a comment

Ikarija- četrtek

Kontejner shipu pu

Kontejner shipu pu

Saj verjetno veste, kaj pravijo, da je Ikar, sin Dedalusa (labirint mana), skušal pobegnit iz ujetništva tako, da si je iz ptičjega perja naredil krila tako, da je perje zlepil z voskom. Pa je revež poletel tako visoko proti soncu, da mu je to stopilo vosek, krila so razpadla in štrbunknil je na zemljo v morje in tako je nastala skala, ki so jo poimenovali Ikarija.

In res, ko se človek pripelje proti otoku, je fasciniran, kaka skala je to. Prebrali smo tudi, da tukaj ljudje sploh ne vstanejo iz postelje pred 12h in tako je tudi bilo res. Zjutraj ni bilo pravega življenja. Vse skupaj je nekako oživelo šele šp 16h. Mi smo se privezali čisto v glavnem mestecu Ayios Kirikos. Družbo nam je delala samo še ena jadrnica dveh 70 letnih Nemcev, ki počasi plujeta po sredozemlju sem ter tja in sta polna dobrih nasvetov in napotkov, kje s dobri in poceni privezi in prijazni domačini. Tod okrog plujeta že od leta 2000 in takrat sta bila tudi zadnjič na Hrvaškem. Po tistem se jima je zdelo zelo neumno, da bi ju še odirali za praktično nič gostoljubja, glede na to, kako se jima je godilo v drugih deželah. Saj to je bil pravzaprav tudi naš razlog, da smo se odločili malo povohljati še okoliške obmorske dežele. Res je, da je hrvaška obala prekrasno filigransko razgibana, a kaj, ko še preden uspeš dodobra izostriti sliko, ko pogledaš po okolici (še pred pristankom-privezom ali sidranjem), že pridrvi br,br,br,br….kaka ženička ali gospodič v čolničku, maha s paragonskim blokom in te obvešča o višini plačila, ki pa te vsako leto znova preseneti z višino. Tega ni ne v Grčiji, ne v Turčiji. Zdaj lahko že rečem, da je preverjeno.

Letos poudarjeno skrbimo tudi za čistočo

Letos poudarjeno skrbimo tudi za čistočo

Sprehodili smo se po precej skromnem mestecu, ki ga turistočna masovka ni uspela okrniti. Domačini so zvečer posedali pred parimi tavernami in pili ouzo ter zobali zraven neke specialitete (no vsaj nam so se na prvi pogled zdele, saj so imeli tako na krožnik zložene popečene škampe, pa sirček, pa majhne ribice,…). Bolj ko smo se muzali okoli in spraševali, bolj so nam gostilničarji zatrjevali, da to niso restavracije za jest, ampak gostilne za pit. Z dolgimi nosovi smo si poiskali gyrosarnico in se zadovoljili ponovno z mesom, ki pa nam ga je prvi teden potovanja itak primanjkovalo. Če pa na tem mestu lahko primerjam vse pojedene gyros pite na tej poti, moram priznati, da je zame nezmotljivo naj, najboljša gyros pita tista, ki sem jo jedli na Krfu in smo jo odkrili lansko poletje, ko smo se potepali po Ionskem morju do Zakyntosa.

Posted in Hrvaška - Turčija 2009, Jadranje | Tagged , | Leave a comment

Delos-Mikonos-sreda

Mykonos

Mykonos

Pot nas je danes vodila proti Delosu, kjer so ostanki celotnega antičnega mesta. Že od daleč vidna. Pred otočkom Delos sta dve sidrišči za jahte in ko smo se zagnali proti prvemu, je bilo tam že 5 jadrnic. Na eni izmed njih se je sončila priletna nafrfotuljena gospa, ki je brž, ko nas je zagledala, pograbila radijsko postajo in začela v ruščini kričati, verjetno svojemu kapitanu, da smo prišli, vsiljivci na njihovo sidrišče. Ko smo bolje pogledali, smo videli, da so vse barke sicer grške, a so imele izobešene zastave ruskih posadk. Torej, so bili skupaj. Ker so sidrišče tako okupirali, da ni bilo mogoče varno zasidrati naše barke, smo se odpravili na drugo strani, na drugo sidrišče. In spet, še tri ruske barke. Zrinili smo se mimo njih in varno pristali. Sonce je prijetno pripekalo in Andrej je izrazil željo, da se bo kopal. Nika je od veselja poskočila in se mu takoj pridružila. Nato sta oba pogledala mene, šlevo, ki nisem bila najbolj prepričana, če je voda dovolj topla. In ker me je zadnje pol ure v kratkih hlačah na sidru kar precej prezeblo, sem oklevala. A kot vedno, se nisem pustila premagati. Vsi trije smo zaplavali, in zelo hitro tudi skočili iz vode nazaj na barko. Egejsko morje je leeeeedeeeennno.

Mykonos

Mykonos

Napihnili smo rešilni čoln, namestili motorček nanj in se odpravili na kopno gledat ostanke antike. A ko smo prispeli do kopnega, nas je že čakala majhna gospa v rdečm anoraku z nahrbtnikom, ki je govorila :“ It’s closed, it’s finished. It’s 3 o’clock. Go back!“ Zaprepadeno smo jo gledali, kaj nas zdaj naganja, saj gremo samo malo pogledat zgodovino. A gospa je resno mislila, in ni odnehala, dokler nismo obrnili čolna in se odpeljali nazaj proti bark. Takoj sem zgrabila vodiča in prebrla, da je res ogled možen le do 3h popoldan. Si lahko mislite, kako vzdušje smo imeli naslednjih nekaj minut na barki. Nika je to čisto OK sprejela, Andrej pa je sikal z besedami in bliskal z očmi. Kdo je bil kriv? Seveda jaz. „Glavno, da smo se šli kopat!!“ je siknil proti meni, kot da sem to jaz predlagala. Deset minut sem ga pustila potem pa vrnila backend udarec. To imam pač v krvi, da ne maram situacij, ko bi se kdo mulil.

Pripadnik ruske flotilje ima jutranjo telovadbo

Pripadnik ruske flotilje ima jutranjo telovadbo

Odpluli smo na Mikonos, za katerega vodiči pravijo, da ni prav nič več grški, ampak da je na njem vse podrejeno turizmu. Znašli smo se v nedokončani marini 2,5 km vstran od mesta, skupaj z 12 barkami Rusov. Poiskali smo si miren kotiček za prenočitev, se privezali in odpešačili teh 2,5 km do mesta. Mesto je sicer luštno, polno uličic med snežno belimi zaobljenimi hiškami s plavimi okni. A ravno v trenutku, ko smo prispeli do mesta, se je pred njim zasidrala velikanska križarka in na kopno spustila nešteto turistov, ki so mestece praktično preplavili. Sicer smo hoteli jest v kakšni tavernici, a tukaj tavernic ni bilo. Samo lovišča na denar. Med sprehodom po mestu smo Niko odpravili s hot dogom in odpešačili nazaj na barko, ter si tam pripravili fino grško solato, špageti napolitana in špageti s tuno. Napokani smo segli vsak po svoji knjigi in se odpravili počivat.

Posted in Hrvaška - Turčija 2009, Jadranje | Tagged , | Leave a comment

Proti otočkom Kea, Siros, Mykonos- torek

Kea

Kea

Zbujanje ni več tako zgodnje. Sploh pa ne za Niko. Danes je dosegla svoj rekord in vstala ob 12.30h. Zavidljivo. Z Andrejem sva malo pregledala možnosti in razdalije in po prebranem v vodičih po grških otokih, sem predlagala, da se nocoj vstavimo na Syrosu. Kea, kjer gremo mimo ima sicer na vzhodni strani otoka v skale vklesanega tigra z mačjim obrazom, a je to tako s poti, da po vseh ostalih opisih otokov absolutno izstopa po zanimivosti Syros. Syros ni bil kaj dosti vpleten v vojno, je pa bil stičišče vseh pribežnikov. Tako sta se tu začeli mešati krščanska in pravoslavna vera. Če bi človek sodil po prodaji turškega medu in ratluka, pa kaj hitro pomisliš, da si že v Turčiji.

Kea

Kea

Plovba je danes trajala 12 ur. Ne boste verjeli, a danes sva z Andrejem videla morske pse. No,nisva čisto prepričana, a skoraj čisto. Ko smo puli bolj na odprtem morju, se je na enkrat z leve prikazala temna plavut. Andrej se je zadrl „morski psi“ in jaz sem poskočila. Dva sta bila. Zaokrožila sta barko in se še enkrat prikazala z desne strani, potem pa odplavala. Ker smo videli že toliko delfinov, sva skoraj prepričana, da to delfini niso bili. No, pustimo domišljiji svojo pot……

Ker smo se nekako všteli v urah poti in je veter spet ves čas prhal direktno v kljun barke, nas je proti večeru malo dajala panika, da nam bo zmanjkalo nafte. Jaz sem takoj naredila pritisk, da je veliko bolj pametno, če pridemo na cilj malo kasneje in pričnemo takoj jadrat, čeprav z vetrom v kljun. Bomo pač malo letali. Nikakor si v pristanišču ne želim pristajati z jadri, saj pristanišča ne poznam, ne vem kako je polno, kakšne so globine ob obali, na sidru pa ne želimo biti. In seveda, moj pritisk je bil uspešen, rahla panika pa odveč, saj je bilo čisto dovolj tudi nafte. Ampak jadranje pa je bilo lepo.DSC_1068.JPGDSC_1069.JPG

Še posebej zvečer, okoli 21h, ko smo prispeli proti mestu Ermoupolis, smo bili očarani. Najprej nam je zasijala prekrasno osvetljena cerkev in nekaj hišk okoli nje. Takoj za ovinkom pa se prikaže celotno mesto z nešteto drobnimi lučkami in prekrasnimi osvetljenimi cerkvami. Z leve strani malo videz kazi ladjedelnica, a je zelo urejena in „pospravljena“, tako da lahko samo dahnem Lepo!

Po pristanku smo odkorakali na ogled mesta in splezali do cerkvice sv. Nikole. Do nje nas je vodila pot po uličicah, z nešteto prekrasnih starih stavb. Zraven cerkvice je bila prav tako ena krasna hiša, na kateri pa je bila zastava rdeče zlate barve. To je očitno tista prva zastava, ki so jo imeli, predno so prevzeli modro belo, kot je danes. Kar se tiče razpozvnavanja znamenitosti tukaj je malo problem, saj so vsi napisi, ki bi nam razkrili znamenitost v njihovih grablicah. Malo si sicer pomagam z znanjem cirilice, a se ne bi mogla ravno pohvaliti.

Ermoupolis, Siros

Ermoupolis, Siros

Večer smo zaključili v prijetni grški taverni, Andrej na jagenčku v omaki od papričic, sira in rožmarina, jaz na sipi, Nika pa na praženem siru. Z vrečko polno ratluka, smo se vrnili na barko, na zasluženo počivanje.

Posted in Hrvaška - Turčija 2009, Jadranje | Tagged , | Leave a comment