Pri Baronu Gautchu na kosilu – wreck Baron Gautch

Spomini rane mladosti mi beležijo tudi lovske pohode mojega očeta, ki se je z dolenjskimi “jagri” v temi dopravil od doma. Siva, meglena in mračna jutra so se mi zdela vse prej kot primerna za vstajanje sredi noči, mrzel sprehod in “jago”. V topli postelji, stiskajoč pod pazduho medveda, mi nikakor ni šla v glavo ta lovska strast, ki jih je gnala v temo in mraz.

Nekaj dest let kasneje sem se neke nedeljske noč zavalil v avto, poln potapljaške opreme in se skozi nočne meglene  koprene praznih semaforjev mariborskih predmestij, podal na pot proti morju. Res da nisem šel peš, res da je bilo v avto toplo, a vendar bilo je SREDI NOČI. Ampak kaj čemo, če hočeš novembra obiskat Barona Gautcha pred istrskimi obalami, moraš iz Maribora pač sredi noči. Vsaj malo se zgodovina ponavlja. Določen zadeve tudi mene spravijo v nedeljo zarana iz postelje.

Maribor, 5:45, Ljubljana 7:00 – poberem Viktorja in Boštjana, avto je že poln flaš in opreme, pred nami še kakšni dve uri vožnje do Rovinja.

Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
Posted in Jadranje | Leave a comment

FORMA VIVA “SKRITI” KULTURNI ZAKLAD MARIBORA

Zanimivo branje o FORMI VIVI v Mariboru, raziskavo je pripravila Nika ….

Maribor je bil po številu javnih skulptur skromno mesto. Velika sprememba se je zgodila v letih od 1967 do 1986, ko so v mestu potekali kiparski simpoziji Forma viva. Maribor so obogatili z 19 izjemnimi skulpturami, ki so jih ustvarili domači in tuji umetniki.

 

 

 

Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
Posted in kultura | Leave a comment

Veliki alpski morski sloni na zimskih obalah Bohinjskega jezera

Enega lepega zimskega dne smo se ….

Plaža pred plezalno steno

Ma ne, tako se začne skoraj vsak potapljaški post. Včasih je potrebno malo več ozadja osvetlit.

Moja, na začetku sicer zelo turistično umirjena potapljaška kariera, ki je vključevala poletno potapljanje na Jadranu, včasih prvomajski potop in kakšen skok v tople kraje pod Predsednikom Mubarakom (takrat še), se je začela pred leti nevarno komplicirati z nadaljevalnimi tečaji zahtevnejšega Nitrox potapljanja in kasneje

Ogled prve lokacije

tehničnega potapljanja s plinskimi mešanicami. Pri tem spoznaš ljudi, ki ti odkrijejo nova znanja, tehnike, lokacije in željo po vedno večjih izzivih (ne vedno v isti osebi). Kakorkoli, naenkrat se nevedoč in skoraj neželeč znajdeš v družbi kosmatincev, ki imajo malo posebno predstavo o (sicer še vedno rekreativnem) potapljanju. Potapljanje v najbolj nemogočih delih leta, tedna in dneva – recimo torek zvečer pod ledom v neki šodrjami, zunaj -10 stC, oni pa s cca 60 kg opreme na hrbtu, uživajo ob zmrzovanju prstov. Oprema v količinah Armstronga, ko je stopil na Luno (skupaj z modulom) in v približno taki vrednosti, ter že kar filozofske debate o nepomembnostih, kot so način držanja goodman hendla med istočasnim motanjem reela! Eni celo s tem lezejo v jame, bolj ko je blatno in tesno, bolj uživajo.

No, to je to! In ta druščina se je ene mrzle (okoli nule), deževne, meglenefebruarske nedelje odpravila na potapljanje v zaledenelo Bohinjsko jezero. Krasno! Ne najdeš lepše priložnosti!

Matej morski slon

Moj buddy Boštjan, DIR filozof Alan, Viktor, krt Matej in Domen (ki preskuša nov wing) ter seveda jaz, smo se dobili v zimskem vrtu Restavracije Zlatovščica hotela Jezero, popili kavo in začeli besno iskati luknjo v zaledenelem jezeru, kjer bi lahko smuknili v osvežujočo vodo.

Alpski sloni pred potopom

Takoj pri mostu in pod plezalno steno – debel led, enako tudi do koder seže pogled po jezeru. Boštjan je poročal o dostopu do vode na drugem koncu – Ukancu, samo kaj ko tam cesta nikjer ne pride do obale in je hoje nekaj sto metrov z vso opremo 🙁 Spet se zbašemo v avtomobila in naslednji cilj je edini rt na južni obali, na kakšnih dveh tretjinah poti do Ukanca, kjer je pod vodo – po pričevanju drugih kosmatincev – lepa “stenca” do 25m globine. Ustavimo se na (valjda praznem) parkirišču in pregledamo situacijo. Sam rt, kjer naj bi bila “stenca” ni v ledu, zato pa je bogato zaledenela “plaža” na zahodni obali, kjer je najlažji dostop. Odločimo se za vstop na vzhodni obali, kjer je malo težji dostop pa zato manj ledu.

Takoj na začetku odapde prvi potapljač – moj buddy Boštjan ne zna šteti niti do tri, zato vzame samo ve torbi – žaklja opreme. Tretja, s podobleko, plavutkami in rokavicami, je ostala doma na toplem. Več sreče prihodnjič! Ostali se stlačimo v vse (pod)obleke, se ovesimo z vso (ne)potrebno opremo in čof v ledeno mrzlo Bohinjsko jezero (3.8stC). Razdelimo se v dva buddy teama (Viktor, Matej, Domen ter Alan in jaz). Plan je tak, da se iz plaže na vzhodni obali rta, ob vrvici spustimo pod led, plavamo proti severu, ter na rtu zavijemo proti zahodu in na steno. Vsaj nad steno ni ledu, torej je tudi kakšen predčasen dvig možen. Ko prvi zmrzne, se ostali vrnemo po isti vrvici nazaj. Vrvico polaga Matej, ostali blejamo za njim in paimo en na drugega.

Vrvica

Vidljivost pod vodo je odlična, vsaj 15m, čeprav se ob najmanjši neprevidnosti in zamahu z roko takoj dvigne mulj. Že ob prvem vezanju vrvice, se vseh pet znajde v mleku, kjer ne vidiš prsta pred nosom. Lučke gorijo, plavutke dvigujejo mulj, vsi se pa držimo vrvice … Napredujemo počasi, ne vem zakaj, verjetno uživamo v toploti. Po cca. 30 minutah najdemo “stenco”, ki v ksakdah po 3-5 m pada v globino. Navičen kamniti sklad, pa majhna polička, pa spet v globin. Iz maksimalnih 21m, osvetlim peščeno dno na cca 27-28m. Na steni me začne pošteno zebst v prste desne roke, kjer držim lučko. 5mm mokre rokavice so malo premale in kri ne kroži dovolj. Počasi jih ne čutim več – mezinec, prstanec, sredinec …

Slon pod ledom

Seveda hitro obrnemo in se po isti vrvici vračamo nazaj. Tokrat midva z Alanom prva, Domen, Viktor in Matej zadnji. Matej spet mota! Vidljivost je malo bolj meglena, saj se mulj od prej še ni spustil. Plavam vedno hitreje, saj me že pošteno zebe v prste, Alan se še nekaj trudi vlečt vrvico. Malo se raztegnemo in ob prvem štoru počakam ostale. Ko se vsi štirje zberemo, se odpravimo … MATR ,PET bi nas moralo bit! Fak, kdo manjka? Domen, še malo prej je bil tukaj! V globino, na površje, v napačno smer? Tudi z lučmi dosežemo samo podvodne pašnike, nikjer mehurčkov ali črne sence.

Flek al drek? Abortus!

Z gestami se organiziramo, Alan in jaz ostaneva na dnu pri vrvici, kjer smo se razšli. Viktor in Matej se ob vrvici iz kolutka, kontrolirano dvigneta na površino. Na srečo je brez ledu, kjer jima Boštjan iz obale (shore support) signalizira, da je vse OK, da je Domen že na obali. Kakorkoli, minute so bile dolge, nesrečni Domen je toliko časa kolovratil z novim wingom, da ga je iz nekaj metrov globine dvignilo na površino. Sicer nič nevarnega, a žal tega nihče ni opazil – nepozornost, oddaljenost?

Mehurčki

Vsi štirje skupaj zaključimo potop na isti plažici. 47 minut, 21m, 3.8 stC, vidljivost odlična. Na koncu vendarle vsi potapljači in vsa oprema na varnem, toplem, suhem!

Sledi še dekompresijski postanek v ob-potni gostilni in dekompresija ob mešani plošči (mesni) in menujih. Debrifing je pokazal, da bi lahko potop izpeljali boljše, zato bomo morali to čimprej ponoviti in vaditi 🙂

Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
Posted in Potapljanje, potapljaške lokacije | 1 Response

Sharks and sirens of Sudan – A short diving film by Boštjan Virc

Mojstrovina, vredna ogleda. Posnet s preprosto “trotl” kamero v podvodnem ohišju! Posneto med potapljaškim potovanjem v Sudan 2010.

Posted in Potapljanje | Leave a comment

Wreck Elhawi Star pred Rijeko

Sobota, 30. oktober 2010, me je speljal v Rijeko, bolj natančno, na mestni pomol pred reško tržnico. Tukaj skoraj vsak vikend okoli 10h štarta potapljaška ladja Ferdota “Elhavi” Hitreca. Možak ima koncesijo (edini) na organizacijo potapljaških izletov na potopljeno ladjo “Elhawi star”. Ladja je nden najbolj ohranjenih wreckov na Jadranu, saj se je potopil v osemdestih, do leta 203 pa sploh ni bilo dovoljeno potapljanje.

Več o sami ladji so pisali že drugi obiskovalci:

DRM Ladja Elhawi Star je bila rojena leta 1957 v Hamburgu pod imenom M/B VALERIA. Ladja je imela še dve sestri, imenovani VIRGILIA in VOLUMNIA, vse tri pa so bile izredno robustno zgrajene tovorne ladje, posebej namenjene zimski plovbi po Severnem Atlantiku in preko oceanski plovbi. M/B VALERIA je imela 3598 bruto registrskih ton (5.130 tdw), v dolžino pa je merila 106 metrov. Opremljena je bila z dvema štiritaktnima, osem-valjnima motorjema in menjalnikom, skupne moči 3600 konjskih sil, kar je zagotovilo maksimalno hitrost 14,5 vozla. Njen prvi lastnik je bilo nemško podjetje Hamburg – London Line, Adolf Kirsten.

M/B VALERIA je z leti menjala več lastnikov in imen. … Zadnjič je zamenjala lastnika leta 1981, ko je postala last podjetja iz Saudske Arabije Elhawi Sh Co Ltd in dobila svoje zadnje ime ELHAWI STAR.

Elhawi Star je potonila 12. decembra 1982, po tem ko se je zaradi nepravilne obtežitve s tovorom, prevrnila takoj po izplutju iz Reškega pristanišča. Namenjena je bila v Jeddah – mesto v Saudski Arabiji, natovorjena pa je bila s kamnitimi ploščami in lesom. Leseni tovor je izplaval na površje, kjer so ga pobrali različni ljudje, ladja pa je za nekaj časa utonila v pozabo.

Novembra 2003 je Luška kapetanija od ribičev prejela prijavo o onesnaženju morja pred valobranom Reškega pristanišča. Kmalu so ugotovili, da oljni madeži pripadajo potopljeni Elhawi Star. Ladja je prišla v medije, ekologi pa so na vse načine tuhtali, kako očistiti ladjo. Za začetek so skupine profesionalnih potapljačev potrdile, da gorivo res prihaja iz potopljene ladje. Takoj so bili vpoklicani podvodni delavci, ki so zamašili luknje, skozi katere je puščalo olje. Na prizorišču je bila prisotna tudi ladja Eko III, ki je čistila oljni madež na morski gladini. Izdelali so tudi elaborat o sanaciji, ki predlaga 5 načinov za sanacijo potopljene ladje. Žal je zadeva na tej stopnji tudi ostala.

Potapljačem prijetnejša vest pa je prišla decembra 2007, ko je bila podeljena koncesija za organiziranje komercialnih potopov na Elhawi Star. Naj na tem mestu omenim, da koncesija prepoveduje penetracijo v ladjo in iznos kakršnih koli predmetov. Pozno pridobljena licenca je razlog za nedotaknjenost ladje. Še vedno so vidni reševalni čolni, dvigala, žice in verige, navigacijske naprave, v notranjosti pa naj bi po stenah še vedno visele slike, kabine mornarjev pa še vedno polne raznoraznih stvari in predmetov.

Potop zahteva nekaj izkušenj (vsaj AOWD, P2 ali podobno), saj se zna pojaviti nekaj oteževalnih okoliščin skupaj. Spust v modro ob vrvi, slabša vidljivost, tok, globina. Če imaš srečo, ne vse naenkrat.

Ladja je potopljena cca 500m od luškega pomola, pred reškim pristaniščem. Kratka vožnaj s Ferdotovo rdečo strelo je ravno dovolj za oblačenje suhe oblek in pripravo opreme. Potop se začne s spustom ob vrvi, na kateri je označevalna boja. Globina ob “pristanku” na boku ladje je cca 29m, kjer je tudi čas za ponovni “check” opreme. Za ogled je zanimivejši (in varnejši) zadnji del ladje, od mosta do krme. Zato se največkrat splača plavati po boku ladje naravnost na propeler, ki je na globini cca 44m tudi najgloblja točak potopa. Sledi počasno plavanje na 32-40m ob odprtem trebuhu ElHawija, ki ponuaj grmade kamnitih plošč, ostanek lesenega tovora in labirint za mnoge zanimive živali. Večkrat sem na ladji srečal velikega kovača, ter zavaljeno škarpino, ki ima sigurno maščobe v krvi od prekomerne teže – vsaj 50 cm in 3-4 kg. Očitno vsled globalnega segrevanja, so se na razbitini naselile tudi velike pisane papagajevke.

Posted in Potapljanje, potapljaške lokacije | 1 Response