Dodekanezi in “čakajoč na Rodosa”

Otok Symi je od Turčije oddaljen le en bolj konkreten pljunek. Na Symiju moramo tankati in nekaj storiti s servisnimi akumulatorji. Dva Exide 90Ah suha akumulatorja, ki smo jih zamenjali pred dobrim letom, se sicer napolnita do konca, a po kakšnih dveh do treh urah hladilnika napetost pade pod 11V. V zadnjem letu se nam je vsaj dvakrat zgodilo, da pri daljši odsotnosti nismo odklopili in sta se spraznila do konca. Očitno to akumulatorjem ni všeč in zdaj crkujeta. Morali bomo v mesto Symi, nikakor nam pa ni za spat v sicer lepem mestecu, ki pa živi, buči, smrdi, gori skoraj 24 ur na dan. Pa še trajektni kapitani z največjim veseljem “polagajo” po ozkem pristanišču in delajo valove, ki butajo barke ob pomol.

Oglasimo se v zalivu Pethi na E strani Symija z istoimensko vasico, ki je preko hriba skoraj povezana z mestom Symi. Kakšna dva kilometra zračne linije, ki pa vodi preko precej visokega hriba in se na drugi strani strmo spušča v Symi. Širok, zaliv dovolj plitek in peščen. Tukaj bomo spali, zdaj pa v Symi na pumpo, trgovino, akumulatorje zrihtat. Meltemi se je skril, vroče je ko pes, švic teče po hrbtih, še Grki jamrajo. Čez dve uri s polnim tankom (€1.34 za Liter nafte), nakupom in dvema novima 100 Ah Hankook akumulatorjema brzimo nazaj v Pethi na kopanje in priprave na sidranje za čez noč!

Uživanje v zalivu Panormittis na Symiju

Zvečer za 10 minut zamudimo avtobus, ki vozi vsako uro in se peš odpravimo v breg proti Symiju. Grizemo kolena, Grki štoparjem očitno ne ustavljajo in po 20 minutah smo na vrhu. Otrok umira od hoje – kam me to silite?

Potem pa 1.231.432 (po Nikini oceni) stopnic dol do Symija. Vsaj razgled na osvetljeno mestece je prekrasen. Souvlaki, gyros in fuzbal. Avtobus nazaj!

Naslednja dva dni zkoristimo za raziskovanej plaž na E strani Symija, ki so kljub odročnosti in obkroženosti s strmim stenam precej polne dnevnih kopalcev – beri Day tripperji, Grki z gliserji, muziko in vreščanjem, etc. Duševnega miru si naberemo v zalivu Panormittis ob prečudovitem samostanu.

Alimia

Po družinskem posvetu se odločimo za pot proti jugu, proti Rodosu. Prvi cilj sta otoka Alimia in Khalki. Ležita kakšne 4 milje od NW obale, nekje na sredini Rodosa. Prva sploh nenaseljena, drugi z majhnim mestecem, včasih zelo bogate spužvarske industrije, živita v senci najbolj turistično razvpitega grškega otoka. Izberemo si jih za zadnji postanek, preden gremo na Rodos. Rodos ni najbolj fajn za navtično pohajkovanje, edina pametna luka je

Ribolovka z večerjo

Rodos, na NE rt, ki gleda proti Turčiji. Ostala obala pa je večinoma ravna, strma, brez večjih zaščitenih zalivov. Mesto Rodos je sicer zanimivo, s staro arhitekturo, obzidjem, vendar precej natrpano, turistično in s polnim lokalnim mandračem in velikimi charterskimi flotami.

Prvi večer kanimo preživeti na v velikem osamljenem istoimenskem zalivu na SE delu Alimie. Sidro vržemo v N delu, za rtičem, na katerem stoji stara cerkvica in nekaj napol porušenih hiš, ki jih občasno z namenom piknika obiskujejo domačini iz Khalkija. Popoldne obiščem še par hiš in cerkvico na koncu zaliva. Edini prebivalci so ovce …

Večerja

Popoldansko sonce  žge, Nika pa se spravi k ribolovu. Pravi, da palica ne deluje, zato namaka trnek na roke, za vabo pa uporablja plesniv kruh, pomešan s sirom. Po kakšne pol ure imamo na krovu štiri orade, skupaj dobro kilo svežih rib! Saj bi rekel, da so to geni, ampak niso, ker po ulovu prekaša očeta 🙂

Pečene orade, solata in bel kruh za večerjo. Mirna noč za spanje.

Naslednji dan se odpravimo na kakšnih 5 milj oddaljen Khalki. Edino mestece, Emborio, ima baje 82 prebivalcev. Nekoč je bil cvetoče spužvarsko središče, polno razkošnih vil lokalnih kapitanov.

Emborio podnevi


Prikaži večji zemljevid

Očitno so se ljudje včasih mnogo umivali, glede na to, kako so nekateri obogateli s spužvarstvom. No, z zatonom spužvarstva, je tudi mesto začelo izumirat in šele v zadnjem času so se stare vile začele znova obnavljati.

Kroksi baje barvno ne pašejo zraven

Danes je precej izvirno obnovljeno, brez prometa, brez pretiranega turizma, dovolj mirno in ne predrago, da smo se privezali na lokalni ponton. Spominja na Symi, v vseh dobrih in nobeni slabi lastnosti.

Modro zelena voda v mestnem zalivu, kristalno čista in vidljivost 20-30m, nekaj minut oddaljena peščena plaža, domačinski utrip, lokalna družinska slaščičarna z “najboljšimi” tortami na svetu (resnično, še jaz sem jedel čokoladno, kar doma “raj crknem”) in dvema sestrama strežajkama, aja in seveda pekarno s svežimi dobrotami, nas preseneti in navduši.

Salpanje

Še sreča, kajti meltemi se razpiha in naslednje dni piha 20-30 vozlov in z refuli tudi v luki. Vse manj bark prihaja, noben ne oddide in lepo se začnemo socializirat s sosedi. Od sosednjega skiperja, ki je iz Rodosa, dobimo svež report: Rodos je poln bark, če imaš srečo dobiš privez, če ne pa si lahko na sidru PRED valobranom. Ih, ne najbolj vzpodbudno za nekajdnevno razikovanje Rodosa z renta-c-arom. Ko nas še francoski par (dedek in babica) posvari pred Rodosom, najdemo dolično rešitev: Z lokalnim trajektom na Rodos v bližnjo lučico in potem z avtobusom do mesta, kjer

Beri drobni tisk!

preživimo dva dni, prespimo v hotelu in potem po isti poti nazaj. S sosedom Francozom, ki na aluminijastem Ovniju 43 čaka prijatelja, se dogovorimo, da bo popazil na našo barko, medtem ko nas ne bo. Kul …

Z eno napako, naslednji dan meltemi tako dere (7 boforov), da barčica ob 6:30 ne odpluje proti Rodosu, tudi ob 7:30 ne in sploh ta dan ne. Ker so trajketi čez vikend bolj neugodni, črtamo obisk Rodosa. Drugo leto …

Kaj lahko naredi meltemi

Popoldne v luko privlečejo 32 čeveljsko jadrnico, s polomljenim jamborom, ki jo je lokalni taksist našel zapuščeno sredi morja ob obali Rodosa. Posadko je sredi noči “menda” rešil helikopter in odpeljal na varno. Barka pa je čakala na novega lastnika. Zapuščena plovila so namreč po grških zakonih last tistega, ki jih najde!

Noči so precej burne, meltemi v sunkih piha tudi čez 25 vozlov in to v luki in cel ponton pleše pod sunki vetra. Ampak spimo vseeno precej dobro, saj smo varno privezani.

V nedeljo veter popusti in malo nas že srbi kobilica, zato jo mahnemo nazaj v smeri Symija, oz. turške obale.

Be Sociable, Share!
Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
This entry was posted in Grčija - Turčija 2010, Jadranje and tagged . Bookmark the permalink. Post a comment or leave a trackback: Trackback URL.

En odziv na “Dodekanezi in “čakajoč na Rodosa””

  1. Franci Pivec pravi:

    Najprej, čestitke Niki za super ulov.

    Super branje in očitno tudi dogodivščine izza njega. Predpostavljam, da se počasi že obračate nazaj v matično luko.

    Mojca je v Prematuri, Tinka in Jure sta na vpisu na Dunaju, midva s Polono pa bova za vse skupaj prižgala svečke na Nininem grobu – danes mineva pet let.

    V torek menda odrinemo na Ugljan, kar me muči, ker imam preveč nedokončanih stvari. Morda si izposlujem predhodno vrnitev?

    Dobro finiširajte in srečen povratek, Franci.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja