Prihod v Kuşadasi in priprave na sezono.

Iz letališča Izmir smo s taksijem prispeli v Kuşadasi okoli 22 ure. Taksi za to reacijo se je podražil iz 50 na 55 €.

FirstTux na kolih

Barka nas je pričakala na kopnem, ob njej je bila pristavljena visoka zrjavela kovinska lestev. V soju večernih luči marine se je njen trup bleščal od spoliranosti. Že v temi je bilo moč oceniti, da so Turki dobro opravili svoje delo.

Skupaj s prtljago smo se skobacali po lojtrci navzgor in se prebili v podpalubje. Jaz sem hitro poiskala svežo posteljnino, ki je od lanske jeseni še vedno dišala po opranem in pripravila vse tri postelje. Nika je takoj zaspala, midva z Andrejem pa sva še za trenutek poklepetala in kmalu za tem prav tako legla k počitku.

Zjutraj smo bili zmenjeni za servis motorja, ki ga je bilo potrebno opraviti na kopnem zaradi menjave olja. S serviserjem smo se dogovorili, da se dobimo ob 14h in da bo vse skupaj trajalo nekje max. 2 uri. Ura je bila 10, zato smo se odpravili v kavarno v marini na zajtrk in zatem naprej v mesto po nekaj malega potrebščin za barko. Andrej se je z njimi vrnil ob 14h v marino, da bo priča servisu motorja. Ugotovil je, da so na hrvaškem servise bolj površno opravljali. Med drugim je bil na primer pokrovček na impelerju pritrjen le z dvema namesto s šestimi vijaki..

Pred skokom v vodo

Midve z Niko sva se iz mesta vrnili ravno ob 16h, ko so barko dvignili z dvigalko in jo peljali proti morju. V zraku so naredili še nekaj zadnjih premazov trupa in jo varno položili v morje. Vsi trije smo se vkrcali in odpluli proti našemu privezu.

Zdaj je sledilo čiščenje notranjosti in zunanjosti. Ne prav priljubljen del dopusta, ki mi vsakič znova da vedeti, da nimam prav veliko kondicije. Boli me vsaka mišica in celotna hrbtenica. A kar se mora, se pač mora. Med mojim čiščenjem notranjosti, sta Nika in Andrej dvignila genovo in očistila palubo. Za dvig glavnega jadra pa je premočno pihalo, zato smo to pustili za naslednji dan.

Zadovoljni nad opravljenim delom smo se ponovno odpravili v mesto na kočerjo (kebab,…)

Torek, 27.4.2010 Slabo vreme, oblačno z nekaj dežja. Urediti smo morali še tranzitne papirje za letošnje leto, saj nam lanski potečejo 2.maja. V recepciji pustimo dokumente od barke, potne liste in in cca 60€ ter jih prosimo, če lahko uredijo vsa potrebna dovoljenja. Ker bodo papirji nared šele popoldan, se na hitro odločimo za izlet v Ephesus. Najprej pa opravimo še nakup v tukajšnjem Migrosu. Vsakič znova me prodajalka v turščini gnjavi, če imam Migros kartico in tokrat se odločim naj mi razloži, kaj s to kartico pridobim (malo sem jo hotela zmatrat z angleščino). Zelo poenostavljeno mi je razložila, da plačam za kartico 1 TL in že takoj pri nakupu olja prihranim 3 TL. In da mi kartica velja še v treh njihovih trgovskih verigah. Tako se je v moji denarnici znašel še en kos plastike več.

Daj mi malo pudinga. NE DAM!

S polnim vozičkom se vrnemo na barko, kjer nas je čakal že ohlajen hladilnik in zbašemo hrano vanj. Nato se odpravimo peš na drugi konec mesta, kjer je avtobusna postaja za njihove “dolmuše” (mini avtobuse – bolj kombije). Vkrcali smo se za smer Selçuk, ki je na poti do Ephesusa, največjega in najbolje

Ephessus

ohranjenega grškega starega mesta tod okoli. Na vhodu grških razvalin nas nek taksist utruja z izjemno ponudbo za 40€, ki nam bo prihranila hojo po v obe smeri. Najprej smo ga še vljudno poslušali, potem pa nekoliko bolj odločno razložili, da smo zaradi sprehoda prišli in da ne potrebujemo taksija, sploh pa ne za ta

Tako so včasih kakali

denar. In smo odkorakali. Vredno ogleda, preizkusili smo celo akustiko v amfiteatru. Pa ne samo mi, peli so tudi Japonci, pa Čehi in Francozi…Za ogled Marijinega poslednjega doma na vrh hribčka pa se nismo odločili, ker je bilo predaleč. To je namreč hiška, kjer je Marija preživela svoje zadnje dneve, čuvat pa jo je prišel Janez Evangelist, ki je priplul iz Patmosa. (tam smo bili lani in smo videli jamo, kjer je imel svoja videnja). Okoli 19h smo se vrnili v

Upam, da mama ne bo pela!

Kuşadasi, si privoščili večerjo v novo odkriti kebapčarnici in se siti vrnili na barko. Zaradi večdnevne abstinence od messengerja, je Andrej poskrbel za internet dostop in Nika je lahko poklepetala s sošolci in prijatelji. Midva pa sva pregledala vremensko napoved in možnosti za jutrišnji odhod proti jugu.

Be Sociable, Share!
Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
This entry was posted in Grčija - Turčija 2010, Jadranje and tagged , . Bookmark the permalink. Post a comment or leave a trackback: Trackback URL.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja