Patmos, Leros in Kalimnos.

Zjutraj sem se, kot se mi na barki izjemoma vedno dogaja, zbudil že precej zgodaj, pred osmo. Sonce se je vzpenjalo po hribu, pomol je bil še v senci, v bifeju nasproti pa je neka mama že pridno čistila in pripravljala bife  za prve goste. Sicer ni znala niti besede angleško, ampak sva se nekako pretolkla do grške kave z malo sladkorja in malo mleka. Mimogrede, grška kava = turška kava.

Kmalu privekajo iz barke še drugi in hitro se spakiramo proti cca 25nm oddaljenemu Patmosu, ki obljublja marsikaj. Med drugim tudi enega pomembnejših samostanov grške pravoslavne cerkve z jamo, kjer so se St.Johnu (JAnezu?) prikazali prizori Apokalipse.

Preskočimo arhipelag Arkoi, skupinico otočkov, ki precej spominjajo na dalmatinsko obalo okoli Kornatov. Goli, pusti, tisočeri otočki s prelepimi zalivčki in plažicami. Nika si je naročila peščeno plažo in upamo, da jo bomo našli na južni strani zahodnega rta Patmosa. Plaže so res peščene, je pa obala precej plitva, zato končamo v 4m globine kakšnih 50m od obale. Moram se žrtvovati in se pustim zagrebsti v pesek, v čemer Nika neskončno uživa, dosti ne zaostajajo Katja, Dean, Jana, mene pa ležečega na hrbtu opeče po obrazu kot prašiča. Vse za otroke !

Popoldne vplujemo v Skalo, edino pristanišče na Patmosu, skupaj s 300 metrskim “love boatom”. Patmos je poln predvsem zaradi samostana.

Z Deanom se podava na lov za scooterji s katerimi bomo osvojili Choro, glavno mesto in samostan. Iz €20 pridemo na €15 za dva scooterja za cca 3 ure in malo bencina moramo dotankati. Jana in Dean šibata ko strela, družina Kositer pa je zaradi (mojih) kil malo počasnejša. Polagamo ovinke, turiramo v hrib in drvimo v dolino daKatja bremza in Nika uživa. Ogledamo si tudi zaliv SE od pristanišča, kejr kanimo prespati. Mestni privez za jahte grozi s cenami in obveznimi postopki prijave. Tega pa se ne gremo!

Okoli sedmih svoj prostor (edini še prost) prepustimo 25metrski jahti, za katerega je Deanu še nekaj dni bilo žal, da ga ni vnovčil vsaj za €200.

Privežemo se na bojo v omenjenem zalivu, ki je poln jadrnic in čolnov na bojah in sidrih. Jedli smo …. ma ne vem kaj, ampak bilo je dobro. Položimo samolovke, vršo in čakamo ….

V sredo zjutraj po kopanju v sveži vodi švignemo na jadra proti jugu, proti Lerosu in Kalimnosu. Vrša in samolovke so bile prazne.

Po večurnem jadranju se ustavimo za kratko kopanje na Lerosu in tako uresničimo info, ki smo ga dali Janini mami. Ker Jana ni točno vedela kje smo je vedno rekla, da na Lerosu in smo ga šli tudi res pogledat. Luškan zaliv, voda sveža, več pa od Lerosa nismo odnesli.

Pot nadaljujemo ob E obali Kalimnosa in upamo na prostor v globokem zalivu ob vasici Vathi. Žal ne, edino (pol)mesto na koncu pomola mi ni ustrezalo, pa mi je bilo ptem skoraj žal. Namreč tudi naslednji zalivi so bili naseljeni s tunišči, ki pa niso najboljši sosedi pri prenočevanu, namreč smrdijo, pa še kakšne nebodigatrebe lahko privabijo. Končamo v mestu Kalimnos, privezani na rivo sredi mesta. Srečamo jadrnico Savarna (Hanse 531) ter popotnika Keitha in Pam,  Avstralca, ki že nekaj let plujeta od Severnega morja, kjer sta v Greisvaldu prevzela Savarno, ob obalah Europe, po sredozemlju okoli Grčije, Turčije. Njun blog je bogat vir podatkov in vtisov o obiskanih obalah.

Kalimnos je zanimivo mesto, sicer obkroženo z industrijskimi obrati in precej hrupno, vednar kljub temu ima grško dušo. Večerja na rivi.

Be Sociable, Share!
Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
This entry was posted in Jadranje, Turčija 2009 and tagged , . Bookmark the permalink. Post a comment or leave a trackback: Trackback URL.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja