Patraški zaliv-sobota

Nekako nama ne uspe vstati kot planirava. Pa še tukaj so eno uro naprej, kar pomeni, da ko sva vesela, da sva vstala vsaj ob 7h, potem ugotoviva, da je ura že 8h. Zato sva danes končno prestavila ure na njihov čas eno uro naprej. Sice me ura kaj dosti ne briga te dni, a ker se približujemo cilju, ko bo treba konckoncev priti pravočasno na letalo, mislim, da je bila ta odločitev kar na mestu.

Torej sobota je in zunaj je soooončeeek! In to pravi poletni sonček. Pograbila sem telefon in kot že rečeno, ne glede na uro, zavrtela telefonsko številko in zbudila svojo sestrico. Ko te sonce napolni s takim optimizmom, moraš malo poklepetat s svojimi domačimi. Upam, da mi sobotne budnice ni zamerila, meni je bilo zelo fino malo poklepetat o tem, kaj se kaj doma dogaja in kako so moje nečakinje.

Sonce je res vir pozitivne energije. Tako smo ga bili potrebni, da smo se v hipu, ko se je temperatura malo narasla, slekli skoraj do golega. Nika je celo poiskala kremo za sončenje in se vremenu primerno namazala, meni pa svetovala, naj si vsaj nos namažem, da ne bom spet imela rdečega kot kuhan rak (tako kot vsako leto). Tako „na zračenju“ smo pluli proti Patraškem zalivu. To so kraji, ki jih še nismo videli. Čez Patraško ožino je zgrajen most, ki je že od daleč impozanten, Andrej pa je tudi prebral v Greeks Pilot, da je potrebno 5 milj pred prečkanjem pod mostom, prositi za dovoljenje po radijski postaji. Najprej smo se nejeverno gledali, ali mislijo resno, potem pa smo radijsko postajo zavrteli na za to določen kanal in ….. začeli smo poslušati kapetane drugih plovil, ki so čisto resno zaprošali za prestop pod mostom. In ne samo to, morali so črkovat imena svojih plovil, pojasnjevat narodnosti posadke, podajati podatke o dolžini plovil in o vgrezu, in še in še. Z Andrejem sva se spogledala. Jaz sem takoj svetovala, naj si na papir zapiše ime First Tux, da bo lažje črkoval :o)) No, 2 milji pred mostom smo se le opogumili in poklicali izvidniški stolp mostu in prosili za dovoljenje prehoda pod mostom. Nismo rabili črkovati imena, vprašali so nas le za dolžino plovila in za našo pozicijo ter za ime. Nato so nam povedali, da lahko prečkamo pod mostom na sredinskem prehodu in ko smo mislili, da je to to, so se še enkrat oglasili in nas malo skregali, da se moramo drugič vendarle javiti 5 milj pred prečkanjem. Ponižno smo se skesali in odjadrali naprej.

Aja, še ne pomemben podatek. Končno nam danes ni pihal veter v kljun. Jugo je zamenjal zahodnik in si morate misliti, po tednu dni motoriranja in povzročanja hrupa na tako lepem kotičku zemlje, smo razprli jadra. Tišina, ki je zavladala, je bila prav prijetna in šelestenje barke, ki je rezala svojo pot na morski gladini, prav sproščujoče. Čisti užitek, ki sem ga komaj čakala.

Okolica je prelepa, otoki so zeleni do same morske gladine, v ozadju pa so gore, ki so še vedno prekrite s snegom. Upam, da bomo čim prej prišli do kakega malo bolj konkretnega interneta, da naložimo slike. Skoz gnjavim Andreja.

Kot je bilo planirano, smo nekje na sredini zaliva poiskali zavetišče za prenočitev in bil je že tudi skrajni čas, saj se je ob prihodu v Patraški zaliv vreme pričelo naglo kisati in prelep sončen dan se je zaključil z grmenjem, popolnoma črnimi oblaki in z dežjem. Pristali smo v vasici na T….. na majhnem otočku pred levim bregom kopnega. Bo Andrej napisal, jaz pa potem pogledam in mu povem, ko zaključim pisanje. Elektrika je te dni dragocena in jo je treba malo šparati. Ne vem zakaj, a ta prenosnik se noče polniti na inverter, med vožnjo pa generatorja ni fajn zaganjat, ker povzroča neznosen hrup.

A, še hranjenje za babico Mojco (Andrej se vedno heca, ko babica Mojca vpraša, kaj smo jedli, zato sem se jaz odločila, da mu tokrat ne dam možnosti, da jo zafrkava in bom jaz kar dnevno pisala, kaj smo jedli): hoteli smo si privoščiti gostilniško grško hrano. Od lani vemo, da so cene veliko bolj zmerne kot na hrvaškem, pa še njihove dobrote, kot so polnjene bučke, melancani, razne jedi iz lonca, ki ti jih najprej pokažejo v gostilniški kuhinji in jih ti potem kar tam izbiraš. Vendar nas je vreme in naša lenoba prisilila, da si skuhamo na barki in pristali smo pri najbolj priljubljeni hrani na barki- špageti. Tokrat so bili na jedilniku špageti carbinara, špageti s pesto genovese in sveža zeljnata solata s koruzo, bučnim oljem in kisom. (zmanjkalo je krompirja, zelje pa je izvrstna zelenjava, ki kar nekaj časa zdrži brez hladilnika in če ste solatojedci, ga zelo priporočam za na barko). Za posladek je bila vanilijeva krema Paradise, ki pa sem jo morala stepati na roke, saj me je Andrej grdo nahrulil, ko sem predlagala, če bi lahko mikser vključila na inverter in na njegov ne malo predolgo vztrajala, da ima mikser samo 300 W. No, končalo se je pač s stepanjem na roke, a je bila krema vseeno zelo užitna. Jaz mam pač malo muskelfibra.

To je to za soboto

Be Sociable, Share!
Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
This entry was posted in Hrvaška - Turčija 2009, Jadranje and tagged , . Bookmark the permalink. Post a comment or leave a trackback: Trackback URL.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja