Od Šibenika do Komiže – torek 5.8.08

Po dolgotrajnih pripravah in še zadnjih potrebnih in nepotrebnih opravkih smo se okoli poldneva iz marine Mandalina pri Šibeniku odpravili na pot. Smer Vis in dalje Italija, cilj Ionski otoki, upajmo da vse do Zakynthosa.

Vreme je stabilno, anticiklon poln in obeta se nam (upam) mirno jadranje ob italijanski obali in prečenje Otranta. Bolj kot vreme, me skrbi prva daljša pot po Jadranu. Čeprav se že več kot tri desetletja potikam po prej jugoslovanskem in zdaj hrvaškem Jadranu in sem pri tem že marsikaj doživel in se naučil, še nikoli nisem pomolil nosu dalje od Jabuke, Sv. Andrije, Palagruže ali Lastova. Obiski črnogorske obale so bili najdaljše potovanje.

Popoldanski skok po “domačem dvorišču” do Komiže na Visu mine v pospravljanju po barki in pregledovanju kaj smo pozabili.

Komiža nas sprejme polna čarterskih bark in turističnih ladij. Do zadnjega kotička, dobesedno, tako da imam o težave z izkrcanjem na pomol. Kot vzorni popotniki se seveda želimo odjaviti na mednarodnem pomorskem mejnem prehodu Komiža, kar se izkaže za precej težavno nalogo. “Sveta gospa” se menda reče prazniku, ki je zaprl tudi mednarodni mejni prehod !!! Ne morem si predstavljati kako bi izgledal recimo zaprt praznični Macelj. Pomorski mednarodni mejni prehod je enaka “institucija”.

Ob dejstvu, da verjetno tudi v mestu Vis ali v Ubliju ne bi našli delujočega policaja ali carinika in poslušanju pripomb, da “Slovenci ni blagdane ne poštuju” se odločim, da bomo navsezgodaj “skočili” do Palagruže in potem “slučajno” nadaljevali proti Italiji.

Zvečer si utrujeni in mrzlični od prihajajoče poti prejo Jadrana zaželimo večerje iz ladijske kuhinje. V kokpitu skušam umiriti misli in si oddahniti, ko me preseneti Katjino vprašanje: “Kaj plina pa ni?” Kako NI??? Saj je bila bomba polna spomladi in po tem nismo kaj dosti kuhali. In to lepa nova alu bombica? “Ne ni ga!” Sem vse odprla in ne dela!” Skok do kuhinje mi potrdi da se plin res ne prižge. Pa ne že spet! Spet sem šel s prazno jeklenko na pot. Kej naj zdaj tu na Visu dobim plin? Aha, verjetno je zaprt na bombi. Spet po lojtrci gor, v boks in odprem ventil, rahel šum mi govori, da je plin začel “nekam tečt”. Torej plin je! Še preden mislim naprej me Katja obvesti, da še vedno ne dela. KAKO NE DELA? Če pa nekam TEČE in piha? Spet v kuhinjo.

Šit, tu vse smrdi po plinu! Ne vem ali naj se bolj veselimo da plin je, ali pa naj nas skrbi da nekam uhaja? Torej po plazenju pod koritom ugotovim, da so umetniki iz Anortija celo kuhinjo po laminiranju reber in podnic lepo zmontirali nazaj, le plinska cev jim je po nerodnosti ostal ujeta pod elementom, seveda ne privita na štedilnik!  Zato je plin veselo uhajal ko sem odprl bombo, goreti na štedilniku pa ni hotel. OK, vsaj rešitev poznam.

Čez nekaj minut me Katja med pospravljanjem omaric pod umivalnim koritom spet vpraša “Kaj pa dela ta voda pod podnicami?” Kakšna VODA????” Ne vem kaj je na barki hujše plin ali voda? Spet po lojtrci dol in ogled lepega jezerca pod podnicami. Mljask – slatka voda, vsaj to! Ampak od kod? Lepo vse pobrišemo bomo jutri raziskovali dalje, danes je zgleda ne bo več!

Vsaj večer je minil v poležavanju v kokpitu. Jutri pa zares!

Be Sociable, Share!
Start Slide Show with PicLens Lite PicLens
This entry was posted in Grčija 2008, Jadranje and tagged , . Bookmark the permalink. Post a comment or leave a trackback: Trackback URL.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja